Pa je kolesarska sezona tudi uradno odprta. Sicer dober mesec kasneje kot lani, ampak že vedo tisti, ki so prvi rekli bolje pozno kot nikoli.
V bistvu danes sploh ni bil prvotni namen iti na kolo. Pogledala sem si namreč enega od preostalih videov s pilatesom in ugotovila, da bo uporaben. Že sem razmišljala, kako bom, ko bo Uroš s kolesom odšel na šiht, na tla razgrnila armafleks in malo potelovadila. Zadnji trenutek me je pa spreletelo, da je verjetno boljša ideja, da se na hitro kolesarsko opremim in ga s kolesom pospremim na šiht. Rečeno, storjeno. V tisti naglici, ko sem na kup nabirala stvari, ki jih rabim (čelado, rokavice, mobitel, osebno, ključe ...), sem pozabila na sončna očala. Ker je Uroš že malo priganjal, jih nisem hodila iskat. Mi je bilo pa kasneje kar malo žal, ker mi je dvakrat ali trikrat nekaj priletelo v oči in ni bilo prav nič luštno. Na poti proti Uroševi službi je Uroš (pravilno) ugotovil, da imam več kondicije od njega. Ne morem sicer reči, da je imam veliko, več od njega pa že. Saj jo bo on tudi nabral.
Prav prijetno sem se zmigala, srečala in na hitro počvekala s sošolko, ki je že dolgo nisem videla. In ugotovila, da me še vedno motijo iste stvari. Danes sta bili sploh na udaru druga in predzadnja točka. Pa ugotavljam, da bi bila v tistem zapisu lahko še ena točka: odnos voznikov avtomobilov do kolesarjev na splošno. Malo pred domom me je skoraj vrglo s kolesa, ko mi je en debil tik za ritjo na polno potrobil, ko sem čisto normalo in čisto pravilno peljala mimo avtobusa, ki je stal na postaji.
Ko sem prišla domov, me je pa čakal še en šok. Kafka je imel očitno v najini odsotnosti žurko z novo "igračko" - mojo kapo. To je tista kapa, ki jo imam za v hribe, ki ima na vrhu tak lep ogromen cof. No, ga je imela. Razstavil ga je namreč na "sestavne dele". Jezna sem in se do nadaljnjega ne pogovarjam z njim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar