Plusi in minusi čepkov za ušesa

Danes pa k eni malo bolj brezvezni in nezanimivi temi. Nisem največji navdušenec nad čepki za ušesa, ampak včasih, ko mož pridno žaga drva in ne pomaga nobeno štokanje ali brcanje, pač posežem tudi po njih. Zdi se mi, da sem jih vseeno uporabila že dovoljkrat, da lahko napišem seznamčič plusa in minusov tega penastega čuda (kar se mene tiče).

Plus:

 

+ Ničesar ne slišiš. (No, skoraj ničesar, če je zadeva dovolj glasna, seveda vseeno pride do tvojih ušes.) Tisto pridno žaganje drv, ki ga izvaja mož, se tako nekje na poti do mene izgubi, ostane samo še blago vibriranje.

Minusi:

 

- Nadležno tlačenje v ušesa. Sploh če že napol spiš ali se zbudiš sredi noči. Ker takrat je zadnja stvar, ki si jo želim, držanje uhlja v pravilnem položaju, da gospodič čepek sploh izvoli it noter in tam ostat. Ko sem še mislila, da enostavno zgrabiš čepek in si ga zabašeš v uho, je bilo moje življenje mnogo lažje kot zdaj, ko si samo še želim, da bi bilo tako enostavno.

- Napihovanje v ušesih. Ko ti končno uspe zabasat tisto peno v uho, se žurka šele začne. Tisti občutek nabrekanja v ušesu mi je, milo rečeno, grozen. Ampak na srečo vsaj ne traja predolgo.

- Lezenje iz ušes. Pogosto se mi zgodi, da mi ponoči čepki začnejo lesti iz ušes. Še bolj nadležen očutek od tlačenja v ušesa je tisti, ko se zbudiš, čepek pa se je odločil iti malo na sprehod in ga zdaj polovica binglja iz tvojega uhlja. Na srečo so vsaj mehki, tako da te ne žulijo nekje pod ritjo, če jim tudi uspe zlesti ven (in nekako še opraviti sprehod do riti).

- Trenutek po odstranitvi. Oziroma kar kaj več kot samo trenutek. Moja ušesa niso narejena za tlačenje stvari vanje, na kar me vedno znova spomnijo (no, so me spominjale, ker jih itak ne uporabljam, ker so zame nefunkcionalne) tudi tiste navadne slušalke za v ušesa, ki mi pridno padajo ven. Tudi nad čepki niso najbolj navdušena in me na to še nekaj časa po odstranitvi spominjajo z nadležno bolečino tam nekje na poti proti notranjosti glave.

- Ničesar ne slišiš. Ne, nisem se zmotila. To, da ničesr ne slišiš, je zame tudi minus. Ker sem določenih zvokov pač navajena, na primer zvoka, ki prihaja z avtoceste, mačkovega mijavkanja ali norenja po stanovanju, šumenja vetra. Čepki mi pa tudi te zvoke zadušijo in tista tišina, ki jo ustvarijo, mi je prej nadležna kot prijetna. Ampak včasih moram, če hočem spati, požreti tudi to.