Tako to gre ... Včasih bi rada kaj napisala, pa ne morem. No, lahko bi, ampak nočem. Ker ni za vsake oči. Vem, smešno je, da tako pišem, ker ko nekaj objaviš, je to pač lahko za vsake oči, ki se prebijejo do zapisa. Vseeno pa bilo včasih dosti lažje, če bi vedel, da te ljudje, ki berejo tvoj blog, ne poznajo. Ali da pač te, ampak ne vejo, da si avtor ti. Toliko več stvari, bi lahko zapisala ... Seveda pa sem si za vse skupaj kriva sama, ker sem blog zastavila na tak način, kot sem ga. In ni mi žal, da ne bo pomote. Ampak očitno si bom morala spet omisliti še papirnati dnevnik, da bodo svoje mesto našle tudi stvari, ki niso za sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar