Včeraj sem napisala svojo 50. letošnjo objavo, kar pomeni, da sem na tretjini leta na polovici svojega cilja. Priznam, da si niti v sanjah nisem mislila, da mi bo šlo tako dobro. In če bi mi šlo tako tudi naprej, bi lahko do konca leta prišla tudi do dvestotice. Pa si seveda niti pod razno ne mislim postavljati tako visokih ciljev. Če ne zaradi drugega, zato, ker nočem biti preveč pod pritiskom, da moram pisati. Ker to nikoli ni dobro. Vsaj če hočeš pisati kolikor toliko kvalitetne zadeve. Kar si jaz želim. Seveda se zavedam, da mi ne uspeva vedno, vseeno pa se mi zdi, da mi gre kar dobro. Če mislite, da mi ne gre, me, prosim, popravite, da se grem v en kot sekirat in razmišljat, kako to spremenit.
Poleg tega v takem tempu nikakor ne bom mogla nadaljevati do konca leta. Med drugim tudi zato, ker greva letos še na morje (ki ga že kar komaj čakam). Tokrat pa res za štirinajst dni. In morje je eden tistih res redkih pobegov, na katerih zavračam vsako uporabo računalnika. Ta naj lepo ugasnjen ostane doma. Če bi želela na morju viset na računalniku, bi bilo za moje pojme vseeno, če bi ostala doma. In se magari vsak dan sončila na balkonu in v spodnji štuk hodila skakat v banjo, v katero bi natočila slano vodo. Vem, da ni enako, ampak nima veze. Na morju pač nočem računalnika, to je vse, kar sem hotela povedat.
In za konec še nekaj čisto nič povezanega z današnjo objavo. Če gre verjeti njegovemu potnemu listu, najin muc danes praznuje 3. rojstni dan. Vse najboljše, Kafka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar