Je*eš ploščice!

Začelo se je nekje konec lanskega leta, ko sva se odločila, da bi bilo verjetno dobro v kuhinjo na steno dat ploščice, ker je stena za štedilnikom že čisto pošpricana. In sva šla v lov na ploščice. 2. januarja sva v Obiju našla ene, ki so nama bile blazno všeč, jih naročila in plačala 20 € avansa. Pričakovani nezavezujoči rok dobave je bil 21. januar, tisti gospod z oddelka pa je rekel, da ponavadi traja kakšen mesec, da pridejo. Vse lepo in prav. Samo da ni bilo ravno tako ... (kdaj pri nama pa konec koncev je?) 

21. januar je bil mimo. Okej, ni panike, saj je gospod z oddelka rekel, da ponavadi traja kakšen mesec. In tako sva čakala. In čakala. Potem sva čakala še malo. In je prišel (se mi zdi) 7. februar. In klic, da nama sporočajo, da ploščice žal niso več dobavljive. Kako prosim?! In jaz naj verjamem, da so to izvedeli šele 7. februarja, ko bi morale biti ploščice že zdavnaj na steni? Še dobro, da je bil Uroš tisti, ki je dal svojo številko in so poklicali njega, ker jaz bi ponorela. On je v takih situacijah bolj umirjen. In potem sem bila do konca dneva slabe volje (še dobro, da so poklicali proti večeru, da nisem bila slabe volje predolgo). 

Pa sva rekla, okej, greva pač v nov lov na ploščice. In tako me Uroš kakšna dva tedna ali tri kasneje po službi pobere na radiu, šibava na Rudnik in stopiva v Obija. Se razgledujeva, ugotavljava, ali nama je kaj všeč. In vidiva, da jim na steni še vedno visijo tiste ploščice, ki sva jih naročila, pa niso več dobavljive! Seveda mi je v sekundi vse padlo dol, tisti dan nisva nič opravila in jaz sem bila spet do konca dneva slabe volje (tokrat dlje, ker je bila ura bolj zgodnja). 

Pa sva danes včeraj spet poskusila srečo in se zagnano odpravila v Obija (pa ne mislit, da hodiva samo v tega Obija, ampak drugje nama ni nič tako padlo v oči). O tem, da jim tiste ploščice še vedno visijo na steni, raje sploh ne bom govorila. Itak sva pa potem odkrila ene še lepše, že izračunala, kakšno kombinacijo bova vzela, koliko paketov kakšnih in kar je še drugega, kar paše zraven. Pa sva se odpravila do prodajalca (istega kot prvič) in mu zaupala svoje želje. Vse lepo in prav. Dokler ... se ni tipo usedel za računalnik in pogledal, kakšna so najmanjša možna naročila za želene ploščice. Svetlejše ploščice: 64 paketov (midva sva želela dva). Temnejše ploščice: 32 paketov (midva sva želela enega). Bordura: 24 komadov (midva sva jih želela deset). Thanks but no thanks. Razen če kdo potrebuje 93 paketov ploščic, pa naročimo skupaj. Mislim, a so zmešani?! Nimamo vsi 6574672 kvadratnih metrov velike bajte, da bi potrebovali toliko ploščic! 

Tako sva spet vsa besna odšla iz Obija, se sprehodila še po Bauhausu in ugotovila, da nama tam nobene ploščice niso všeč, mimogrede kupila še komplet treh poličk (s tistimi 20 €, ki sva jih dobila nazaj od avansa) in se praznih rok odpravila proti domu. In se odločila, da imava teh ploščic poln kufer in bova steno enostavno prebarvala, čez pa dala steklo. Ker s ploščicami očitno nimava sreče in se nama tudi ne da več iskat takih, ki bi nama bile všeč in bi lahko naročila samo tri pakete. Ker pač nimava kuhinje, ki bi bila tako velika, da bi jo lahko prekrila s 96 paketi ploščic.

Da pa dneva ne bi mogla označiti za povsem neuspešnega, sva namontirala še manjkajoči knjižni polici. Tokrat brez bentenja, ker nisva pozabila, da so železni vložki kul. Ko sta bili zmontirani, sem iz omare, v kateri imam še vedno spravljeno večino knjig, privlekla kup knjig za na novi knjižni polici. Maček je med mojim metanjem vseh teh knjig na kavč najprej mirno spal, potem pa prav blentavo gledal tisti kup papirja, ki je rasel poleg njega.

Fotka je slaba, ker je narejena s telefonom. S telefonom pa zato, da mi ne bi maček ušel, ko bi šla po digitalca (ker bi mogoče pač mislil, da mu bom dala večerjo, takrat pa vedno pozabi, kako zelo je zaspan). Spodaj pa še začasni rezultat urejanja knjižnih polic (začasni zato, ker bom zadevo sigurno še preuredila, ker sem precej knjig posodila, pa bom potem, ko jih dobim nazaj, dala avtorje skupaj).