Časi, ko smo na roke pisali pisma, so že zdavnaj minili. Ko smo v Coolu in Smrklji iskali zanimive ljudi za dopisovanje. Ko smo se veselili vsakega prispelega pisma in z veseljem odgovorili nanj. Z nekom iz drugega konca Slovenije (ali sveta) delili delčke svojega življenja in svoje osebnosti. V svojih najboljših dopisovalskih letih sem imela super dopisovalko Neno iz Tolmina. Najino dopisovanje je potekalo nekako tako, da sva si izmenjali nekje po dve pismi na teden. Vsaka! To je šlo denarja za kuverte in znamke.
Prav žalostno je, kako je pisanje pisem do danes izumrlo, vsaj med mlajšimi generacijami. In kar malo otožna postanem, če pomislim, da moji otroci verjetno nikoli ne bodo razumeli, kaj je na dopisovanju tako zanimivega. Da ne bodo razumeli, kako dober občutek je dobiti pismo, in kako boljši je šele občutek, ko na pismo odgovoriš in ga pošlješ. Da ne bodo razumeli, zakaj bi kaj takega sploh počel. Sploh zato, ker imaš itak internet in je toliko lažje tipkati, vzame ti manj časa in še znamke ti ni treba plačati. Linija najmanjšega odpora in to ... In prejemnik tvojo pisarijo prejme takoj, ne šele z zamikom. Le kako jim bom lahko razložila, da takrat interneta še nismo imeli, če je pa že bil, pa ni bilo đimejla ali fejsbuka? Pa vajfija, da bi lahko povsod dostopal do njega, tudi ne. Da smo takrat dejansko pisali pisma, ne pa polpismenih esemesov? (Tu bi lahko dodala še, da smo znali početi tudi kaj drugega kot buljiti v raznorazne zaslone, ampak s tem bi se že oddaljila od teme.)
Tako pa se mi vedno bolj zdi, da sem verjetno pripadnica zadnje generacije, ki je še izkusila radosti dopisovanja. In na žalost bodo zgodbe, kakršna je v spodnjem videu, verjetno samo še pravljice za lahko noč.
In odgovor na vprašanje iz naslova? 6 dni.
Prav žalostno je, kako je pisanje pisem do danes izumrlo, vsaj med mlajšimi generacijami. In kar malo otožna postanem, če pomislim, da moji otroci verjetno nikoli ne bodo razumeli, kaj je na dopisovanju tako zanimivega. Da ne bodo razumeli, kako dober občutek je dobiti pismo, in kako boljši je šele občutek, ko na pismo odgovoriš in ga pošlješ. Da ne bodo razumeli, zakaj bi kaj takega sploh počel. Sploh zato, ker imaš itak internet in je toliko lažje tipkati, vzame ti manj časa in še znamke ti ni treba plačati. Linija najmanjšega odpora in to ... In prejemnik tvojo pisarijo prejme takoj, ne šele z zamikom. Le kako jim bom lahko razložila, da takrat interneta še nismo imeli, če je pa že bil, pa ni bilo đimejla ali fejsbuka? Pa vajfija, da bi lahko povsod dostopal do njega, tudi ne. Da smo takrat dejansko pisali pisma, ne pa polpismenih esemesov? (Tu bi lahko dodala še, da smo znali početi tudi kaj drugega kot buljiti v raznorazne zaslone, ampak s tem bi se že oddaljila od teme.)
Tako pa se mi vedno bolj zdi, da sem verjetno pripadnica zadnje generacije, ki je še izkusila radosti dopisovanja. In na žalost bodo zgodbe, kakršna je v spodnjem videu, verjetno samo še pravljice za lahko noč.
In odgovor na vprašanje iz naslova? 6 dni.
Pisma je tako fajn pisat. Prav nek čar ima to pisanje... Vesela da poznam ta občutek... Ta video je pa itak nekaj posebnega... Neverjetno...
OdgovoriIzbrišiV osnovni šoli sem tudi jaz izkusila kako je s pisanjem in prejemanjem pisem, pa tudi v srednji še, sem fantu napisala nekaj pisem, ker je bilo to nekaj neobičajnega in zato je bilo zanimivo :) Nekaj časa sem si tudi dopisovala z eno znanko iz Irske. :)
OdgovoriIzbrišiČe bi ga zdaj dobila bi bila tudi sploh vesela, ker ga verjetno sploh pričakovala ne bi :))
Video pa je res, super zgodba!
OdgovoriIzbriši