O osebnem prostoru sem na tem mestu že pisala, zadnjič pa je nekaj malega o tem napisala tudi Ajda. Takrat sem se spet malo zamislila in ugotovila, da bi imela o tem povedati še kaj, zato sem se odločila za še en zapis. Torej, kaj lahko še povem?
Moj osebni prostor je bolj kot kjerkoli drugje na preizkušnji v raznoraznih vrstah - na primer na pošti, banki ali v trgovini. Nekaterim tam niso jasne niti osnovne manire. Ko plačujem račune na banki, ne rabim čutit na vratu sape tistega, ki stoji (očitno preblizu) za mano. Še dobro, da ne hodim več na banko, ker račune plačam od doma. In na pošti nočem, da tisti za mano lahko čez mojo ramo gleda, komu pišem. Enkrat sem se morala zelo ugrizniti v jezik, da nisem gospodu, ki je stal za mano na tik tak blagajni in je, še preden bi uspela do konca plačati račun, že postavljal svojo košarico na poličko ob blagajni, zabrusila vljudno povedala, da ne mislim plačati še njegovih izdelkov. Pa mi je mogoče žal, da nisem tega res storila. Enkrat bom, vendar trenutno še zbiram pogum. Pač ne maram jezikat (tisto, kar sem včasih počela v prepirih z mami, tu ne šteje).
Sprašujem se, ali ti ljudje kdaj gledajo v tla. Predvidevam, da ne. Ker če bi, bi vedeli, da je na primer na poštah, bankah in tik tak blagajnah na tleh narisana črta, ki označuje, kje naj človek stoji in čaka. ZA črto. In ne pol kilometra pred njo! Moja filozofija gre v teh primerih nekako takole: če te lahko mahnem, si preblizu. Še dobro, da tu ostaja samo pri besedah, saj bi sicer že kar nekaj ljudi končalo z razbitim nosom ali podplutim očesom. Ne morem pa obljubiti, da ne bom kdaj v prihodnosti res uporabila takega prijema, ker me res jezi pomanjkanje bontona pri ljudeh. Bonton? A to je nekaj za pojest? Ja, najboljši je prelit s karamelo in potresen s čokoladnimi mrvicami. Pa dober tek!
To bi šlo tudi meni na živce, ampak ne vem če se mi je že kdaj zgodilo. Če se je sem verjetno naredila korak nazaj ali se obrnila in koga s torbo malo dregnila, se je odmaknil ;) Meni pa gredo na živce nekatere prodajalke v trgovinah, ki začnejo skenirat moje izdelke še preden star gospod pred mano spravi svoje stvari v vrečko. In potem spet ista zgodba, če ne uspem dovolj hitro spravit svojih stvari, že prihajajo nove. Pa še bi lahko naštevali, ne? ;)
OdgovoriIzbrišiTo se ponavadi dogaja v kakšnem Hoferju, kjer imajo itak hitrostne norme. Zato mi je zelo všeč Leclerc, ker vedno počakajo, da človek pred tabo pospravi do konca, pa tudi ne začnejo skenirati, preden zložiš vse svoje stvari na trak.
IzbrišiNaštevati bi se dalo pa še pa še, ja :) Bi bilo dovolj materiala do konca leta :)