Spomnim se začetka meseca, ko so vsi peli hvalospeve decembru, kako lep in topel je. In se strinjam, res je bil. Na žalost sem morala marsikateri lep in topel decembrski dan preležati, zato sem najlepše dneve zamudila. Zdaj, ko pa končno spet normalno funkcioniram in me nič ne zaboli, ko vstanem, je zunaj čisto drugačna slika. Petdeset odtenkov sive. Pogledaš skozi okno in te mine, da bi sploh stopil iz bajte, ker veš, da se bo v trenutku nadležen mraz zažrl vate. Ima te, da bi se zvil sam vase in se počil ob radiator zraven mačka. Zaspal kot medo in prespal zimo. Ampak tega zadnjega pač ne moreš, ker imaš do konca zime še kakšne plane.
In potem pogledaš kakšno hribovsko spletno kamero in postaneš depresiven. Sonce. Šajba. Razgledi, da padeš dol. Sploh kakšna Kredarica.
 |
| Fotka pobrana na hribi.net |
In zakaj potem v naslovu Šmarna gora? Enostavno - ker je pač najbližja. No, če sem čisto iskrena, je najbližji Debni vrh, ampak ta ni dovolj visok, da bi pokukal izpod pokrova. In prav obupen je tisti občutek, ko veš, da je samo nekaj kilometrov in nekaj minut hoje stran stanje čisto drugačno od tistega dva metra od tebe. Ja, pa pejd gor pa bod na soncu, ane, ne pa da tuki tuliš pa jokaš! Ja, saj sva se imela danes zjutraj namen it gor malo pomartinčkat in na najlepši možen način začet dan, pa se Uroš ne počuti najbolje, tako da je to odpadlo.
V takih dneh mi pa resnično postane žal, da nimam izpita za avto. Da bi lahko enostavno šla, kadarkoli bi pač imela čas in željo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar