Ko vržeš v smeti 30 evrov

In to dobesedno. Sicer ne v obliki kovancev ali bankovcev, ampak v obliki štirih vstopnic. V sredo gremo s puncami gledat Zapiranje ljubezni. Trajalo je kar nekaj časa, da se nam je uspelo uskladiti glede datuma, potem so bile pa problem še razprodane predstave. No, na koncu se nam je le uspelo zmenit za datum, ki še ni bil razprodan. Tako sem šla v akcijo in že pred skoraj enim mesecem kupila vstopnice (na srečo je bilo en mesec prej dovolj, prejle sem namreč videla, da je razprodana tudi tista predstava 26. novembra!). In te vstopnice so pridno čakale v kuverti na mizi, ...

... dokler nisem danes zvečer ugotovila, da kuverte ni več na svojem mestu. Najprej sem še dokaj mirno pogledala okoli mize, če je recimo padla na tla. No, ni. Potem sem preverila še druga mesta, na katerih bi lahko bila, čeprav sem bila prepričana, da ni. Pa me je spreletelo, da sem v torek pospravljala mizo in marsikaj z nje pometala v smeti, zato je bila edina logična misel, da je tja letela tudi kuverta.

In tako sem se spravila brskat po smeteh (nikoli si ne bi mislila, da bom to napisala). Na srečo pridno ločujeva, tako da sem morala brskat samo med papirjem, ampak vseeno. Ko sem tako brskala, sem bila vedno bolj prepričana, da bom našla kuverto, in z vsako sekundo bolj upala, da je nisem zmečkala, preden sem jo zabrisala v smeti. 

Konec dober, vse dobro. Kuverto sem našla. Nezmečkano. In hvaležna sem sama sebi, da v torek, ko sem nosila smeti ven, nisem odnesla tudi papirja. Ker če bi ga ... Hja, bodo punce povedale, kaj bi se zgodilo, če bi ga. Si pa predstavljam, da bi vključevalo vsaj zavijanje vratu, če ne še česa hujšega.