Na dom na Komni na kavo

Začelo se je včeraj ob petih zjutraj, ko je bilo treba vstat. Psihične priprave na vstajanje (oziroma bolj psihiranje, kako mi bo to uspelo) so se začele takoj, ko sva se z mami zmenili, kam greva. Na koncu je uspelo laže, kot sem mislila, da bo. Večer prej sem šla v posteljo že malo čez deset in razmišljala, da nimam pojma, kdaj sem šla nazadnje spat tako zelo zgodaj.

Pot z vlakom je bila prijetna, tako kot vedno. So se pa našli gor neki metalski (po moje) Bolgari, ki se jim je očitno zdelo blazno zabavno piti pir na vlaku ob šestih zjutraj. Mislim, kdo pije pivo ob šestih zjutraj?! Oni, očitno. Pa to ni bilo nadaljevanje pretekle noči, ker niso bili nič prekrokani, prav sveži so delovali. 

Potem pa v Lescah dol z vlaka in z avtom do Savice. Do takrat sem se že prav lepo zbrihtala, še zadnje priprave in pot se je lahko začela. Mami mi je že takoj povedala, da je pot čez Komarčo strma. Ko sva začeli hoditi, sem si mislila "saj če bo pa takole ves čas, pa ne bo take panike". No, ni bilo, kasneje se pot postavi še veliko bolj pokonci. Še pred tistim najbolj strmim delom sva naredili en ovinek do izvira slapa, ki se je izkazal, da to ni, in do dejanskega izvira slapa. 

Potem se je pa začelo grizenje kolen v breg. Pot je bila kar naporna, ampak krasna pa še veliko bolj kot to. Ko iz podna gledaš gor v steno, si misliš, da tam pa že ne more biti speljana pot. Pa je lahko. In to res lepa. Vmes par klinov in zajl, da je vse skupaj še bolj luštno. In celo živalsko kraljestvo. Tudi žaba je bila vmes, čeprav je takoj pobegnila (mogoče se je ustrašila, da jo bo katera od naju kušnila).

In potem ... ko zgrizeš tisto strmino do konca ... se odpre tako krasen razgled. In imaš občutek, da stojiš nekje na vrhu sveta, čeprav si na vsega skupaj jurja dvesto in še nekaj malega. Res krasen svet. In poleg tega še krasno miren in tih. 

Ko sva se naužili te lepote, sva se odpravili naprej in zelo hitro prišli do Črnega jezera (ki v bistvu sploh ni črno), kjer sva si privoščili prisluženo malico. Jaz sem bila že kar pošteno lačna, ker sem konec koncev zajtrkovala že ob petih zjutraj. Na hitro sva posedeli, se okrepčali, malo pofotkali in odhiteli naprej.

Najhujši del je bil že za nama, od jezera do doma naju je čakalo še prijetno pohajkovanje, malo dol, malo gor, malo naravnost po prijetni mehki potki. Če sem čez Komarčo bolj ko ne molčala, ker sem se posvečala svoji glavi, sva se tu lahko malo bolj razpričali. In seveda uživali v mirnem in lepem okolju. Ko sva prišli do doma na Komni, sva si pa privoščili zasluženo kavo. In bila je res dobra!

Dol je šlo potem hitro, brez pretiranega ustavljanja, saj sva že komaj čakali, da se za konec najine dogodivščine vrževa še v Bohinjsko jezero. In to je bila res super odločitev, ker je občutek res krasen, ko v vodi sprostiš napete mišice in se konec koncev tudi malo umiješ.

Nato smo se dobili še z bratom in šli na pico, potem pa šli vsak na svoj konec - mami domov, midva na vlak in nazaj v Ljubljano. Doma hiter tuš, pregled fotk, potem je pa postelja kar vabila, naj se uležem vanjo, čeprav je bila ura šele malo čez devet. In če sem se prejšnji dan razmišljala, kdaj sem šla nazadnje spat ob desetih, lahko danes razmišljam, kdaj sem ob desetih že spala.