Pogled skozi okno. Kamorkoli pogledam, se pred mano razprostirajo bele poljane, drevesa "bombaža", sneg pa še vedno prav romantično pada. Ko stopiš iz hiše, povsod okrog vidiš ogromne kupe snega, ki so rezultat jutranje rekreacije. Zavita v deko, s skodelico čaja v roki (ignorirajmo, da bom morala ravnokar v službo in mi ne bo na poti do postaje ta sneg prav nič romantičen) opazujem to snežno pravljico.
Vse lepo in prav. Pa vendar se nikakor ne morem znebiti občutka, da nekaj ni prav. Da ne štima čisto. Pogledam na uro, da vidim, koliko časa še imam, preden bom morala v službo, pod uro pa se mi pogled ustavi na datumu. To bo to! Ta zimska pravljica je prišla približno dva meseca prepozno. Ne rečem, noro lepo je opazovati bele poljane in drevesa "bombaža", a vendar se zdi kar malo narobe uživati v tem razgledu. Pred dvema mesecema bi bila totalno navdušena nad vsem tem, zdaj sem pač malo manj. In verjamem da tudi marsikdo drug. Februar gre namreč počasi proti koncu in zdi se mi, da vsi potihem pričakujemo pomlad. Zelenje. Toplejše temperature. Še daljši dan. Prebujanje narave.
V bistvu mi vseh teh besed niti ne bi bilo treba pisati. Lahko bi "napisala" prazno objavo in pustila samo naslov. Ta pove vse.
Oh, nisem imela nič proti prebrati še nekaj odstavkov več (:
OdgovoriIzbriši