Lepo vreme kot motivacija

Tokrat ne za telesne aktivnosti. Za diplomsko razgibavanje možganov. 

Ne zgodi se prav pogosto, da bi bila v lepem vremenu kaj dosti motivirana za učenje ali pisanje diplome. Že od nekdaj je bilo tako. No, sicer pa za učenje ali pisanje diplome ni povsem primerno nobeno vreme. Saj veste, kako gre - če je zunaj sonce, te vleče ven. In potem otožno sediš notri in zasanjano strmiš skozi okno, zraven pa se smiliš sam sebi, ker si v takem krasnem vremenu priklenjen za knjige. Predstavljaš si, kako bi se odpravil teč in potem bi kar tekel kot Forrest Gump, da bi potem lahko brez slabe vesti pojedel celo škatlo čokolade. Pa kaj, če v resnici v kosu ne pretečeš niti nekaj borih kilometrov, če se ti ne bi bilo treba učiti, bi kar tekel in tekel.

Če je zunaj dež/megla/oblačno in sivo, si ves depresiven že zaradi vremena. In ko to pokombiniraš z nizkim pritiskom, se ti kar spi. Najraje bi se samo ulegel in ne bi nič počel. In verjetno bi med tem početjem niča še malo zaspal. Brez energije si in zadnja stvar, ki si jo v tistem trenutku želiš, je buljenje v študijske knjige. Če bi se bilo treba s skodelico vročega čaja v rokah zavleči pod deko in brati na primer Senco vetra ali Dotik praznine, te tisti nizek pritisk ne bi kaj dosti motil. No, seveda v tem primeru sploh ne bi bilo nizkega pritiska, ker, saj veš, v resnici ga zbijajo študijske knjige, ne vreme.

Če sneži, spet zasanjano gledaš skozi okno in opazuješ ples snežink. Ima te, da bi šel ven, pogledal v nebo in iztegnil jezik, na katerega bi lovil snežinke. Sekundo kasneje te ta ideja mine, ker pomisliš, da je zunaj mraz, pa plundra. Pa seveda razmišljaš tudi o tem, da bo treba čez eno uro itak kidat, tako da sploh nima smisla, da se lotiš učenja, ker koliko pa v tisti eni uri sploh lahko narediš? Seveda ignoriraš, da bi verjetno - če bi hotel - lahko naredil kar nekaj.

Pravijo, da nam nikoli ni prav, kar zadeva vreme. Poleti je prevroče, pa preveč dežja, pa soparno je, pa nič ni vetra, jeseni je preveč megleno, pa spet preveč deževno, pozimi je premraz, pa preveč snega je, potem je pretoplo in spet preveč dežja, namesto da bi padal sneg, pomladi pa gozdovi niso dovolj zeleni in spet je tu april z dežjem ...

Ko se učiš, ti pa sploh ni nikoli prav. Čeprav seveda to ni čisto nič drugega kot iskanje izgovorov, zakaj ni najboljši čas za učenje. Ker itak nikoli ni.

Ampak danes sem na vse skupaj pogledala malo drugače. Zazrla sem se skozi okno in seveda me je vleklo ven. Na sonce. Sploh ker se bo že zelo kmalu vreme spet poslabšalo. Ampak namesto da bi se spet začela smilit sama sebi, kako me čakajo članki, da jih predelam, kako me cobiss kliče k iskanju nove literature, sem sonce vzela kot motivacijo.

Če že moram biti v takem lepem sončnem dnevu za članki in pred računalnikom, bom to maksimalno izkoristila. Da ne bo spet za mano celo dopoldne in še del popoldneva smiljenja sami sebi, poleg tega pa nič narejenega. Tak vidik prinese precej boljše rezultate in tako se lahko pohvalim, da sem bila pred odhodom v službo en članek stran od odkljukanih vseh štirih alinej tedenskega plana.

V trenutku, ko nastajajo te besede, pa lahko kar malo ponosno povem, da je tedenski plan že izpolnjen. Ne, lažem. 

Presežen je. Pa tedna še niti ni konec.