Seveda bi bilo krasno, da bi šlo ves čas tako kot prvi splanirani teden. S planom, doseženim ali celo preseženim že pred vikendom. Ampak žal ne gre vedno tako. Žal je zanalašč prečrtan. Žal vedno hodi zadaj in ne spremeni prav ničesar. Samo povečuje občutke krivde in povzroča obremenjevanje s stvarmi, na katere nimaš več vpliva, ker so se zgodile v preteklosti. In se zato, ker ti je žal, ne bodo kar odzgodile. In nobena točka več ne bo odkljukana, če ti bo žal, še kakšna manj bo, ker boš energijo namesto v produktivnost usmeril v žal.
Ne obremenjujem se s tem, da prejšnji teden nisem naredila vsega, kar sem si zadala. Ker vem, da vse skupaj ni bilo posledica moje lenobe ali neproduktivnosti. Tak je bil pač splet okoliščin in čisto lahko se zgodi, da bo tako še kdaj. Kaj pač pride vmes. In se odločiš, da se ne boš kot pijanec plota držal načrta, če veš, da ti tudi tisto, kar pride vmes, prinese kaj dobrega. Lahko se pa zgodi tudi, da obležiš. Za to seveda upam, da me ne doleti.
Pa, seveda, tudi lenoba te lahko napade. Ampak dokler ji ne obljubiš zvestobe do groba in se ji ne predajaš dan za dnem, tudi s tem ni nič narobe. In lahko se zgodi, da čisto nenačrtovano zabiješ skoraj cel dan, ki si ga namenil za to, da boš prinesel notri prejšnji teden, za urejanje bloga. Da menjaš slike, postavitev in barve in po dveh urah "mučenja" ugotoviš, da nisi siguren, če ti je všeč, in narediš spet po starem. Pa niti nad tem nisi več navdušen, ker zdaj si pa ja imel idejo, in se znova vržeš v urejanje, dokler nisi povsem zadovoljen z rezultatom. Pa še takrat tuhtaš, ali bi še kaj spremenil. (Podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna in nenamerna.)
Življenje ni načrt, ki mu moraš slediti zvesto od dneva do dneva. Seveda je super, da imaš začrtane neke smernice, ampak hoditi po ravni črti, kot da bi bil na vsaki strani zid, je dolgočasno. Včasih je treba tudi zaviti s poti, pa čeprav samo toliko, da pogledaš, kaj se skriva za ovinkom. Ali da greš na bližnji travnik poduhat marjetice.
Ne obremenjujem se s tem, da prejšnji teden nisem naredila vsega, kar sem si zadala. Ker vem, da vse skupaj ni bilo posledica moje lenobe ali neproduktivnosti. Tak je bil pač splet okoliščin in čisto lahko se zgodi, da bo tako še kdaj. Kaj pač pride vmes. In se odločiš, da se ne boš kot pijanec plota držal načrta, če veš, da ti tudi tisto, kar pride vmes, prinese kaj dobrega. Lahko se pa zgodi tudi, da obležiš. Za to seveda upam, da me ne doleti.
Pa, seveda, tudi lenoba te lahko napade. Ampak dokler ji ne obljubiš zvestobe do groba in se ji ne predajaš dan za dnem, tudi s tem ni nič narobe. In lahko se zgodi, da čisto nenačrtovano zabiješ skoraj cel dan, ki si ga namenil za to, da boš prinesel notri prejšnji teden, za urejanje bloga. Da menjaš slike, postavitev in barve in po dveh urah "mučenja" ugotoviš, da nisi siguren, če ti je všeč, in narediš spet po starem. Pa niti nad tem nisi več navdušen, ker zdaj si pa ja imel idejo, in se znova vržeš v urejanje, dokler nisi povsem zadovoljen z rezultatom. Pa še takrat tuhtaš, ali bi še kaj spremenil. (Podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna in nenamerna.)
Življenje ni načrt, ki mu moraš slediti zvesto od dneva do dneva. Seveda je super, da imaš začrtane neke smernice, ampak hoditi po ravni črti, kot da bi bil na vsaki strani zid, je dolgočasno. Včasih je treba tudi zaviti s poti, pa čeprav samo toliko, da pogledaš, kaj se skriva za ovinkom. Ali da greš na bližnji travnik poduhat marjetice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar