Pa tega ne mislim samo zaradi nenehnega buljenja v takšne in drugačne ekrane, ki nas vedno bolj obkrožajo in jih konec koncev tudi vsakodnevno nosimo s seboj v žepih in torbicah. Kar mi gre včasih blazno na živce, a konec koncev v trenutku pisanja začetka te objave to počnem tudi sama, ko na avtobusu tipkam objavo na enem od teh zloveščih ekranov, namesto da bi gledala skozi okno v nočno Ljubljano.
Ampak, kot pravim, ne gre samo za to. Gre za tisto, ko že petstotriindevetdesetič hodiš po isti ulici, pa opaziš kakšno stvar, ki je prejšnjih petstodvaindevetdesetkrat nisi. Ko opaziš, kako stara je v resnici tista hiša, ki je sicer ponavadi niti ne pobožaš s pogledom. Ali ko opaziš, da ima tista stara, na prvi pogled zanemarjena bajta, ki se ti ji ne zdi vredno posvečati pozornosti, tako romantičen balkonček, ki bi ji ga zavidala še Romeova Julija. Ali ko opaziš kakšno spominsko ploščo in se sprašuješ, od kod se je vzela, ker bi lahko prisegel, da je prejšnji dan sigurno ni bilo tam, čeprav se v resnici zavedaš, da je bila, samo ti si bil slep zanjo. Ali ko, tako kot skoraj vsak dan (pogosto tudi s pocestnico za en evro v roki), stojiš na semaforju in čakaš zeleno luč in opaziš, da v ulici čez cesto lahko zaviješ levo (več o tem lahko preberete tukaj, simpatična ideja).
Pravijo, da človek vsak dan izve kaj novega. Pa ne samo to - vsak dan lahko tudi vidi marsikaj novega. Samo oči je treba odpreti. Svet, ki ga gledaš z odprtimi in radovednimi očmi, je namreč zanimivejši kot tisti, ki ga gledaš iz svojega zaprtega mehurčka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar