ponedeljek, 05. januar 2015

Knjigam se je težko upreti

Zdravo, sem Tamara in sem knjigožerka. (-Zdravo, Tamara!) Rada berem. In veliko berem. In rada kupujem knjige, da mi potem za njih zmanjkuje prostora. Večino knjig na svojih knjižnih policah sem že prebrala. Nekaterih še ne. Ponavadi bi pridno delala na tem, da bi se to spremenilo. 

Ampak sem se odločila, da branje za dušo dam nekoliko na stran in se bolj posvetim branju za faks. Pa sem si zadnjič v knjižnici (ja, zaradi filma) sposodila Gospo Bovary, da bi videla, kako jo bom brala dobrih deset let po obveznem branju. Priznam, da je nisem niti odprla. Bom poskusila drugič.

Po tistem nisem vzela v roko nobene knjige za prosti čas (razen tistih, ki sem jih posodila kakšni sodelavki) in se pridno držala sklepa, da bo moje branje omejeno predvsem na diplomo. (In seveda na tisto, kar berem službeno, ampak tisto je drugačno branje.)

Potem pa me je Ajda na Facebooku razveselila z naslednjim izzivom:


Priznam, mika me. Zelo. V isti sapi pa razmišljam o tem, kako bi lahko z eno samo knjigo odkljukala čim več alinej. Tako da če kdo pozna več kot 500 strani dolgo knjigo, ki jo je po resnični zgodbi napisala avtorica, ki ima iste začetnice kot jaz in je mlajša od 30 let, z enobesednim naslovom (če je ta ena beseda barva ali številka, še toliko bolje), ki je izšla tistega leta, ko sem bila rojena, v njej najdemo ljubezenski trikotnik in nečloveške like v božičnem času, po njej pa je bil posnet film, naj mi, prosim, pove.  Aja, če je dobila pulitzerja in bom ob njej še jokala in me bo strah, ampak je vseeno smešna, toliko bolje. Plus točke in čokolada po izbiri pa v primeru, da je bila prepovedana in bo všeč tudi moji mami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar