sreda, 04. februar 2015

Potrpežljivosti nam manjka ...

Prav fascinantno mi je, kako se vsako pisanje o snegu prej ali slej sprevrže v vsesplošno bentenje čez nesposobne voznike, pa čeprav v originalu o tem ni bilo zapisane niti besede. 

"Folk ne zna vozit po snegu." "Vozijo kot po jajcih." "Samo cjazijo se, zakaj ne ostanejo doma, če se ne znajo vozit po treh centimetrih snega?!" (Rima nenamerna.) 

En sam velik kup živčnosti. Ne rečem, da veliko ljudi ne zna vozit v snežnih razmerah. Ampak je tudi veliko ljudi, ki so zase prepričani, da obvladajo, pa v resnici sploh ni nujno tako. Seveda je tudi veliko takih, ki v zimskih razmerah resnično znajo voziti. Bentijo pa vsi, sploh drugi in tretji. Ker bi po možnosti radi prišli od točke A do točke B v istem času kot v kopnem. In so živčni, ko se pred njimi znajde cjazač - pri čemer imajo tisti, ki bi najraje vozili tako kot po kopnem, za cjazače pogosto tudi tiste, ki vozijo prilagojeno snežnim razmeram. Kot da živčnost kaj pomaga pri tem, da bodo prej prišli do točke B ...

Preden me kdo spomni na to, da nimam izpita za avto (torej nimam o tem kaj pametovat) - ne, res ga nimam, ampak to ne pomeni, da sem zaprta med štirimi stenami in nisem v prometu udeležena kako drugače. Če greva z Urošem kam skupaj in obstaneva na cesti, obstanem jaz ravno toliko kot on. In tudi avtobus, s katerim se vsakodnevno vozim, je del prometa. In seveda nisem včeraj skakala od navdušenja, ker sem se v službo vozila pol ure dlje kot ponavadi, ampak z bentenjem ne bi ničesar spremenila, avtobus ne bi vozil nič hitreje.

Potrpežljivosti nam manjka ...

Pa ne pravim, da bi potrpežljivost rešila vse zimske prometne tegobe, bi pa vse skupaj vsaj nekoliko omilila. Živčnost pač nikomur ne koristi - ne tistemu, ki je živčen, ne tistemu, zaradi katerega je živčen. In živčen voznik bo veliko hitreje naredil pizdarijo kot potrpežljiv voznik. 

Poleg potrpežljivosti pa nam manjka še zavedanje tega, da "izredno stanje" še zdaleč ne traja celo zimo, ampak samo tistih nekaj snežnih dni. Že danes je promet spet potekal normalno. Je bilo res vredno zaradi ene ali dveh poti v službo ali iz nje pridelati par sivih las in izgubiti kup živcev?

Mislim, da ne. Svet se kljub tiste pol ure več na avtobusu še vedno vrti. In se bo vrtel tudi po petku, ko bomo menda dobili konkretno pošiljko snega. Saj veste - tiste bele zadeve, ki je za ta letni čas normalna, čeprav se obnašamo, kot da jo vidimo prvič?

2 komentarja:

  1. Sama si ne predstavljam, da bi bila brez izpita za avto. A imate tako dobre prometne povezave, da lahko normalno s tem shajaš? Smem izvedet, zakaj ga nimaš? Če je preveč osebno, ni potrebno, da mi odgovoriš na to :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prometne povezave sicer niso idealne, sploh za vikende so malo smotane, ampak se človek navadi. Izpita sem pa sicer med počitnicami v tretjem letniku začela delat gor pri nas, pa mi ga potem takrat ni uspelo dokončati, ker je šel inštruktor vmes na dopust. Potem sem ful razmišljala, a bi ga delala v Ljubljani, čeprav mi to ni dišalo, pa je tisti denar, ki sem ga imela za to, kar nekam "izpuhtel" :D V zadnjih letih mi pa po finančni plati ni bil nikoli prioriteta - eno leto je bila kuhinja, potem poroka ...

      Večinoma ga niti ne pogrešam kaj dosti. V službo se na primer itak ne bi vozila z avtom. Edino to mi malo manjka, da bi se lahko "kadarkoli" tudi sama odpravila v kakšen breg, brez da bi bila vezana na druge.

      Izbriši