Ko sem pri sedemnajstih odhajala študirat, sem imela do Ljubljane velik odpor. Spraševala sem se, kako bom jaz, kmečka deklica iz vasi, ki ima skoraj manj prebivalcev kot kakšen visok ljubljanski blok, preživela v velemestu, kar mi je Ljubljana takrat predstavljala. Seveda je zadnji stavek nekoliko karikiran, vendar niti ni tako daleč od resnice. Predstavljala sem si, da bom kar najhitreje doštudirala in se vrnila v zavetje vasice, kjer sem poznala skoraj vse njene prebivalce in za večino hiš vedela njihovo domače ime. Da bi po koncu študija ostala v Ljubljani? Pa kaj še!
Ljubljana je bila nekaj novega, povsem drugačnega. Nekaj neznanega. Nisem je poznala in v njej nisem imela prijateljev. Vedela sem, da bom na faksu videvala same neznane obraze. Ves čas sem se tolažila s tem, da seveda ne bom edina s takimi občutki. Da bo večina neznanih obrazov prav tako videvala same neznane obraze.
Pa so se kar takoj začela nova poznanstva in nekatera so se hitro spletla v precej trdna in dobra prijateljstva. Poznala sem vedno več ulic, pot iz točke A v točko B je bila vedno manj stresna, saj sem vedela, kje sem, oblikovati se je začel socialni krog, ki mi je blažil domotožje. Še vedno pa Ljubljane nisem toliko vzljubila, da ne bi prav vsak vikend odšla v varno domače zavetje. Vsaj tam nekje do sredine drugega letnika. Takrat so se začeli študijski vikendi, ko sem pred izpiti ostajala v Ljubljani, saj se doma nikoli nisem učila. Če sem že odnesla zapiske s sabo, sem jih nedotaknjene v nedeljo prinesla nazaj.
Medtem se je krog prijateljev vztrajno širil in vedno bolj sem ugotavljala, da me na dom veže vedno manj stvari. In sem domov odhajala vedno manj. Pa ne zato, ker ne bi želela domov, ampak enostavno zato, ker sem imela tam vedno manj življenja. Seveda je to zelo težko napisati, dom je vendarle dom, ampak moje življenje se je korak za korakom v veliki večini preselilo v Ljubljano. Tu me je našla tudi ljubezen, čeprav je šefinja "svojim bejbikam" napovedovala vsaki svojega Štajerca, kar je samo še dodaten razlog, da sem ostala. Zdaj ne poskočim več vsakič, ko mi kdo tam v Sport Pointu reče Ljubljančanka. Pa ne zato, ker bi se po toliko letih življenja tu imela za Ljubljančanko, če me vprašate, vam bom še vedno rekla, da sem Gorenjka. Enostavno zato, ker je do neke mere čisto resnično. In, Ljubljančanka gor ali dol, kraj bivanja ni tisto, kar me definira. Od začetka so me take opazke živcirale in jih nisem marala, zanikala sem si, da je Ljubljana kakorkoli vplivala name, kar je seveda čista neumnost.
Življenja v Ljubljani sem se navadila in mesto tudi precej vzljubila. Imam to srečo, da živim precej na obrobju, kjer mestni občutek ni tako močan, pa vendar tu ne poznam niti imen vseh sosedov. In ob vsakem obisku doma ugotavljam, da precej pogrešam tisti občutek (vsaj navidezne) povezanosti v majhnih krajih, kjer vsak vsakega pozna. Kjer greš na kavo in tam sigurno srečaš koga poznanega, s komer lahko počvekaš. Ko hodiš naokoli in vsakih sto metrov nekoga pozdraviš. Zato se rada vračam. Da se spet nekoliko navzamem svoje "gorenjskosti", ki je v Ljubljani ni vedno lahko ohranjati, saj povsem nevede začneš privzemati navade in jezik. Da me mami na pol huda v šali popravi, da "po naše" rečemo čompe in puter. Da je okoli mene toliko narave, ki jo imam tako zelo rada. Da se spet spomnim na to, da je vseeno, če ni vse vedno in takoj na dosegu roke. Da se spomnim, katero okolje me je oblikovalo v žensko, v katero sem zrasla.
In čeprav si ne znam več čisto dobro predstavljati življenja tam, se vedno rada vračam. In se bom vračala tudi v prihodnje. Vedno z največjim veseljem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar