Nič preveč visokega in nič preveč napornega, ampak zelo luštno za malo pretegnit noge in se nadihat svežega zraka. Iz Velike vasi na Sv. Miklavž, od tam še na Cicelj in nazaj v Veliko vas.
Tokrat sva se v hrib pognali z Ajdo. Odločili sva se, da za izhodišče izbereva Veliko vas, ne Senožetov, in tako pot skrajšava za nekaj deset minut in višinskih metrov.
Na začetku sva jo en del mahnili malo po svoje, skoraj nekomu čez dvorišče, pa sva potem hitro prišli na pravo gozdno pot, ki se precej hitro vzpne, in po manj kot pol ure sva pred sabo ugledali najin prvi cilj.
Na Miklavžu sva popili malo čaja in se naužili razgledov, ki so kljub le nekaj več kot 700 metrom krasni. Tak čaroben občutek je bil - povsod belina, tudi na nebu, po dolini pa so se podile meglice. Naužili sva se jih še toliko bolj, ker sva vedeli, da jih na Ciclju ne bo.
Z Miklavža sva jo mahnili še proti Ciclju, višjemu od vrhov, a sredi gozda, tako da razgledov ni bilo. Na vrhu sva malo posedeli, popili še malo čaja in počili na klopci.
Malo sva poklepetali s prijaznim domačinom, ki naju je povprašal, od kod in kam greva, in nama povedal, do Velike vasi pelje tudi lovska pot. Sklenili sva, da se podava po njej in tako narediva krožno turo, ker je vedno fajn, da greš lahko dol po drugi poti, kot si prišel gor. Pot je sicer precej strma, tako da bi bili v idealnih razmerah zelo hitro dol. Ampak bila je tudi zelo blatna in blato se je tako močno lepilo na čevlje, da so na nekaterih mestih čisto izgubili oprijem. Na poti sva srečali tudi trobentice.
Ko sva prišli do kolovoza, sva lahko do izhodišča ubrali malo bolj normalen tempo. Ustavili sva se le še pri lovski opazovalnici, na katero sem hotela zlesti, pa sem si premislila, ko sem prišla do lestve, saj je bila preveč nestabilna in načeta, da bi si upala tvegati.
V Veliki vasi sva še malo občudovali razgled, ki je že tam prav krasen, nato pa se odpravili nazaj proti Ljubljani na zasluženo pico.
Ni kaj, prijeten začetek hribovskega leta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar