Včasih pred sparom, kamor si grem pred službo (ali med njo) po malico, stoji starejša gospa. Prijazna, da je kaj. Prav potiho, lahko bi se zdelo, da skoraj prestrašeno, in prav nič vsiljivo vsakega, ki gre mimo, pozdravi, mu ponudi Kralje ulice in v vsakem primeru zaželi lep dan. Tudi, če jo človek ignorira. Njen glas je mehak, še bolj kot njen obraz, na katerem pa se vseeno poznajo poteze življenja.
Enkrat sem od nje kupila zadnji izvod Kraljev. Takrat se mi je prijazno nasmehnila, tudi zaradi dveh evrov, ki sem ji ju stisnila v roko, in se mi s tem prijaznim mehkim glasom zahvalila, ker da gre zdaj lahko domov. Tako preprost in vsakdanji stavek, pa me je vseeno zadel prav v živo. In tudi jaz sem bila vesela zanjo.
Zdaj je že nekaj časa nisem videla in tudi med zadnjič in predzadnjič je minilo kar nekaj časa. Ko sem takrat, zadnjič, pristopila do nje s klasičnima dvema evroma v roki, čeprav revija stane en evro, in mimogrede omenila, da je že nekaj časa ni bilo, me je pogledala z neko mešanico začudenja in kot da hvaležnosti, da sem to opazila. Razložila mi je, da je bila bolna, nato pa da je imela na obisku vnukinjo. Ko jo je omenila, so njene oči oživele in v njih je zažarela taka iskra, da je ob tem še meni zaigralo srce.
Takrat mi je bilo skoraj malo žal, da sem morala iti v službo. Z veseljem bi jo povabila na kavo. Nenavadno zame, vem. Ponavadi mi je ob nepoznanih ljudeh, s katerimi moram komunicirati in brez da bi bil ob meni še kdo drug, neprijetno in nelagodno. In vemo tudi, da mi kramljanje ne gre. Ampak ob tej gospe ne čutim nobenega nelagodja in zdi se mi, da bi z veseljem poslušala vse, kar bi mi lahko povedala. Saj veste, tako kot smo kot mali pamži tako zelo radi poslušali babice in dedke, ki so nam pripovedovali o svojem otroštvu in odraščanju.
Mogoče kdaj, ko mi spet ponudi Kralje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar