sreda, 7. januar 2015

To NI novoletna zaobljuba!

Povedala sem že, da sem nočna ptica (ne ravno s temi besedami, ampak saj se razumemo). In priznam, da imam zvečer težave z zbrcanjem same sebe v posteljo. Hitro se mi zgodi, da kar malo odbluzim, rečem, da bom prebrala samo še eno poglavje pred spanjem, ali pa z Urošem rečeva, da bova pogledala samo še en del NCIS, preden greva spat. In v trenutku je ura polnoč in še čez. V bistvu se mi zdi, da se, ko po službi pridem domov, trikrat obrnem in že je naslednji dan, jaz pa nisem še niti blizu postelje.

No, sklenila sem, da to popravim. In da hkrati popravim tudi spanje do devetih. In prisežem, da se je to čisto naključno zgodilo okoli novega leta. Na datume namreč še vedno ne dam prav veliko. 

Tako sem se odločila, da bom hodila spat pred polnočjo, idealno bi bilo nekje do enajstih. Že tako in tako mi ponavadi ne uspe hitro zaspati, telo pa tudi ni navajeno, da ga pošljem spat toliko bolj zgodaj kot prej. Zato je odhod v posteljo do enajstih idealna priložnost, da najkasneje ob polnoči dejansko že spim.

A kako mi gre?

Trenutno kar dobro. Sicer mi še ni uspelo, da bi bila ob enajstih dejansko že v postelji, mi uspe najkasneje do nekje pol polnoči - če za to ne poskrbim sama, me v posteljo začne pošiljat Uroš. (Bolje v posteljo kot kam drugam.) Vem, kaj boste rekli. Seveda ti gre dobro, novoletna zaobljuba je še sveža, prvi teden se z njimi še vsi trudijo. Seveda, ampak ne pozabimo - to NI novoletna zaobljuba.

Tudi vstajanje nekaj malega čez osem mi je šlo zadnjih nekaj dni kar dobro in niti nisem bila potem cel dan kot zombi, kar pomeni, da bi se mi lahko uspelo navaditi - in bom delala na tem, da se mi bo. Moram pa priznati, da sem danes potegnila skoraj do devetih. Aha, je že začela pešati, boste rekli. Pa recite. Seveda imam za to pripravljen tudi izgovor - nekaj do enih sem se še vedno odojkala, in ko je 15 minut pred mojo budilko Uroš odhajal v službo, mi je bilo jasno, da se čez petnajst minut še ne bom zmožna dvigniti iz postelje, če mi ni resnično treba.

Seveda nisem nabolj navdušena nad tem, da sem potegnila še dodatne pol ure, ampak se zavedam, da se bo kdaj zgodilo tudi to. In da se bo kdaj zgodilo tudi, da bom šla vseeno spat šele naslednji dan. Zavedam pa se predvsem tega, da ni nič narobe, če se to občasno zgodi - večji problem je, če se začne dogajati.

3 komentarji:

  1. Ne morem verjet, da sem celo zasledila eno slovnično napako v tvoji objavi (tretja vrstica, ratumemo) :)) drugače pa upam, da ti bo uspelo čimdlje vztrajat, da bo že telo samo vedlo, da nima kaj bit po 11h budno ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za opozorilo, sem popravila :) Jaz sama za sabo še ogromnokrat kaj najdem, tudi izpred kakšnega leta, pa potem popravljam - kot da bo kdo to opazil :D Sicer pa tudi jaz upam, da mi bo uspelo čim dlje vztrajat, bomo videli.

      Izbriši
    2. Haha jaz sem ista glede popravljanja napak :D

      Izbriši