Če sem se v svojih nekaj malega manj kot šestindvajsetih letih (damn, čez manj kot tri mesece bom že bližje tridesetim kot dvajsetim) česa naučila, je to to, da eno poglavje pred spanjem nikoli ni res samo eno poglavje pred spanjem. In da samo par strani nikoli ni res samo par strani. Ampak vseeno vsakič znova mislim, da danes pa res bo samo eno poglavje ali samo par strani. Tako sem seveda mislila tudi včeraj. In tudi včeraj, itak, ni bilo tako.
Ista zgodba kot vedno. Grem spat v posteljo bolj zgodaj, ker sem utrujena od celodnevnega dela in bi bila rada danes spočita, ker me spet čaka noro veliko dela. Rečem si, da bom prebrala eno poglavje pred spanjem, da se malo sprostim in spucam glavo od celodnevnega iskanja napak (če svoje delo opišem na tak način, se sliši prav grozno!), se uležem v posteljo in berem. In berem. In berem. Poglavja kar letijo in kar naenkrat je ura polnoč. Odločim se, da je poglavje, ki ga berem, zadnje.
No, ni. Zaključi se namreč tako, da enostavno ne bi mogla odložiti knjige, ne da bi se potem spraševala, kaj za hudiča se zgodi naprej. In tako berem naprej. Pa ne samo enega poglavja. Ko imam do konca knjige še 30 strani, razmišljam, ali naj si jih pustim za drugič, vendar se mi zdi, da se 30 strani pač ne splača puščati za drugič, sploh če pisava ni ravno velikosti tri in pol. Tako preberem še zadnjih 30 strani in odložim knjigo nekaj čez ena. In današnja spočitost? Kakšna spočitost?
Jooooj, kako te razumem. Tudi jaz sem včeraj zaspala ob pol 1h, ker pač se 20 strani ni splačalo pustit :D Zeeelo te razumem. Ampak imam jaz eno srečo, sem spočita :P
OdgovoriIzbrišiTo se pri meni takooo pogosto dogaja, da se čudim, kako sploh še živim s toliko pomanjkanja spanja :D
OdgovoriIzbriši