torek, 27. maj 2014

Babji izlet k prijaznim Štajercem

Zadnjič na Šmarni smo se s ta drugo Tamaro in Petro menile, da bi jo med tednom mahnile na en tak mini roatrip. Malo raziskovat še neodkrite kotičke naše preljube deželice. Prva ideja so bili Zelenci (sicer niso ravno še neodkriti, sploh zame, ki sem večino svojega življenja preživela nekaj deset minut hoje stran), pa je bila potem vremenska napoved za tisti konec vedno slabša, tako da smo včeraj popoldne to idejo opustile in hitro smo se morale domisliti plana B.

Tamara je nekako izvohala Šmartinsko jezero, Petra je predlagala, da pogledam, kaj mi lahko namigne geocaching, in tako se nekako začel sestavljati nekakšen okvirni načrt - ki se je na koncu iztekel v en super babji dan. 

Začelo se je okoli desetih, ko se je pred našo bajto ustavil Zelenc (Điđi), iz katerega sta se navdušeno smejali Petra in Tamara. Na prvem Petrolu smo se seveda ustavile na kavi, nato pa krenile naprej proti Šmartinskemu jezeru. Če smo na poti tja še razmišljale, da je to verjetno pač tam ena mlakuža, kjer v desetih minutah vidiš vse, kar se splača videti, smo takoj po prihodu ugotovile, da bi se težko bolj zmotile. Lično urejena "vasica" z luštnimi mini kočicami, lepe misli po ograjah povsod naokoli, celo Zdravljica na mizi (tudi prevedena v angleščino) ... In vse to, še preden sploh prideš do jezera!




Potem pa učna pot, speljana okoli jezera in tudi čez, informativne table, ki te poučijo o rastlinskem in živalskem svetu v jezeru in okoli njega. Vse to pospremljeno s soncem in krasnim okoljem.






Ko smo se odpravljale proti Celju, smo ugotavljale, da smo vse že nekoliko lačne, zato smo sklenile, da gremo najprej na kosilo, da bomo imele dovolj energije za nadaljnje raziskovanje. In tako smo pristale v Kopru, ker je tam hrana že preizkušeno dobra. Na poti tja je padlo tudi edinih trinajst kapelj dežja v celem dnevu. Poleg hrane smo bile zelo navdušene tudi nad prijaznostjo natakarja, saj iz Ljubljane tega nismo ravno vajene. Po kosilu se seveda prileže kava, ampak zakaj bi jo pile tam, če gremo lahko drugam? In tako smo po krogu po starem mestnem jedru pristale samo nekaj metrov stran, na terasi hotela Evropa, kjer nas je prav tako stregel prijazen natakar. 

Kosilo se je že malo poleglo, zato smo se spravile raziskovat. Pot nas je najprej zanesla do ostankov Herkulovega svetišča.







Če si v Celju, pa je seveda treba iti tudi na grad in si mesto ogledati še iz ptičje perspektive. Prijaznost se je tam samo še nadaljevala, ko je dečko za pultom ponudil brezplačno vstopnino, če bi poslala kakšno fotografijo z gradu. Najprej me je sicer z vprašanjem, ali nameravam fotografirati (fotoaparat sem imela namreč obešen okoli vratu), prestrašil, saj sem najprej pomislila, da bo rekel, da ne smem, čeprav mi je bilo to malo čudno - od kdaj je pa prepovedano na gradovih fotografirati? No, pa me je hitro pomiril. Nekoliko presenečena sem mu rekla, da seveda lahko pošljem kakšno fotografijo, to mi pa res ne predstavlja nobene težave. Nato nam je še prijazno razložil, da z vstopnico v grajski kavarni dobimo evro popusta. Navdušene in še vedno presenečene nad prijaznostjo smo se tako odpravile raziskovat grajsko obzidje in vse, kar spada zraven.






Zadnja postaja pred odhodom domov je bil spominski park Teharje, posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Park je zelo lično urejen. Če odmisliš tisto ogromno skulpturo na hribčku, je pravzaprav zelo preprost. Človek bi že rekel, da gre za resnično miren in spokojen kraj, vendar se nam je vsem zdelo, da oddaja neko skoraj napeto energijo. Tako, da imaš občutek, kot da nekomu vdiraš v njegov osebni prostor. Tako, kot jo je mogoče čutiti na vseh takih krajih.





Dan je vedno tak, kakršnega si narediš. Me smo si našega naredile fajn. Kakšnega pa ste si naredili vi?


sobota, 24. maj 2014

Fejsbuk nevesta ali Kje bomo gledali finale lige prvakov

Lepa majska sobota, skoraj taka kor vsaka druga lepa majska sobota. S ta drugo Tamaro se zmeniva, da greva na grad na kavo. V bistvu se menimo z njo in s Petro, ampak ona zaradi obilice dela žal ne more z nama. In na koncu niti ne pijeva kave, ampak pivo, zraven pa jeva vsaka svoj sendvič. Ampak to niti ni bistveno. Zavrtimo čas malo nazaj.

Začneva na tržnici in v pogovoru sopihava v klanec. Vročina nama ne dela ravno velike usluge. Prisopihava gor in opazujeva omašnjene avtomobile. Seveda, sobota je, maj je, višek poročne sezone. Pogled na avtomobile nama izda, da sta na gradu vsaj dve poroki. Ravno zadnjič sem v službi lektorirala članek o porokah na ljubljanskem gradu in številka porok, ki jih izvedejo na leto je - visoka. V bistvu milo rečeno. Torej se skoraj da sklepati, da ti dve poroki nista edini.

Nima veze, v lokalu na gradu si izboriva prosto mizo, naročiva vsaka svoje pivo in sendvič in čvekava. Malo obujava spomine na mojo poroko, pa sošolkino poroko, pa ugotavljava, katere sošolke so še poročene in koliko otrok ima katera. In vidiva prvo nevesto. Čvekava naprej, razglabljava še o porokah v tujini. In pride druga nevesta. In čvekava še malo in dočakava še tretjo. In ugotavljava, da je ogromno kraljevsko modrih oblek. Pa pridejo še svatje s četrte poroke. Prva nevesta se z ženinom in pričami usede za mizo blizu najine. Svatje s te prve poroke zraven naju zvlečejo skupaj tri mize. Na drugi del terase se usede druga nevesta z ženinom in pričama. Svatje sedijo razkropljeni naokoli po mizah. Medtem tretji nevesti in ženinu na glavo mečejo riž in jima ploskajo, svatje četrte poroke pa najbrž še čakajo na nevesto.

S Tamaro malo manj govoriva in malo več opazujeva dogajanje okoli sebe. Obe naju zelo preseneti, kako obe nevesti, ki sedita na terasi, brskata vsaka po svojem telefonu, ostali za omizjem pa debatirajo po svoje. Seveda ne moreva vedeti, ali resnično brskata po fejsbuku, ampak predvidevajmo, da je tako. Začudeno se gledava in se strinjava, da se nama to ne zdi ravno ... saj ne vem, katero besedo naj uporabim - mogoče okej? Nočem napisati normalno, ker bi imelo to malo preveč negativen prizvok. Ampak saj se razumemo?

Ampak če se slučajno ne. Si na poroki. Na svoji poroki. In visiš na telefonu. Sori, meni se to zdi čudno. In tega nikakor ne razumem. Jaz sem svoj telefon pospravila v trenutku, ko sva se pripeljala na Cerkno. In tudi na poti do tja sem ga uporabljala izključno za komunikacijo z Urošem, da slučajno ne bi bili prehitri. In tudi Uroš ga je uporabljal samo za komunikacijo z mano in sodelavci, ki niso mogli iti skupaj z nami in so potrebovali nekaj malega navodil za pot. In ga je potem pospravil in ga ni več niti pogledal.

Foto: Janez Kotar
Ne vem, ne razumem. Medtem se za sosednjo mizo oziroma tistimi tremi, zvlečenimi na kup, odvija, hm, zanimiv pogovor. Moški del skoraj zaskrbljeno ugotavlja, da zvečer je pa vendar finale lige prvakov, to je treba gledat in kje bodo pa lahko gledali. Tudi tega ne razumem. Si na poroki. Očitno si ženinu in nevesti toliko pomemben, da te želita na ta poseben dan imeti ob sebi, ti pa razmišljaš, kje boš gledal finale lige prvakov? Mogoče bi moral pa ostati doma in ga gledati kar tam. (Njihovim ženskim spremljevalkam se zdi to še hecno. Ne razumem # 3.)

V takih situacijah se res vprašam, a živim malo za časom, da se mi te stvari ne zdijo normalne (evo, pa sem jo uporabila), in a je to res naša prihodnost. Ker če je, nisem navdušena. Ampak to je tema za kdaj drugič.

sreda, 21. maj 2014

Šmarna je popularna

Zdi se mi, da zadnje čase vsi hodijo na Šmarno goro. Fejsbuk še nikoli ni bil tako zelo preplavljen s fotkami s Šmarne gore, kot je zadnjih nekaj mesecev. Ne vem, mogoče prej ljudje res niso toliko hodili gor ali pa tega pač samo niso razglašali na družbenih omrežjih. 


Ne me narobe razumeti, nikakor nimam nič proti temu, da ljudje hodijo na Šmarno goro. Sploh pa nič v primerjavi s tistim za moje pojme obupnim poimenovanjem tega hriba, ki ga na tem mestu raje ne bi zapisala, saj se mu prsti upirajo, in pri katerem me vedno znova prime, da bi njegovemu izjavitelju zlila za vrat vedro ledeno mrzle vode, pa sploh nima veze, ali je to moj mož ali zelo dobra prijateljica. Proti temu, da ljudje hodijo gor, pa res nimam nič. Ne vem, tale Šmarna se mi zdi svojevrsten fenomen. In zanimivo mi je, kaj vse srečaš gor - zdi se mi, da ne glede na to, kako si oblečen in obut, nisi nikoli oblečen in obut "preslabo" ali "predobro", ker se bo vedno pojavil nekdo, ki bo oblečen in obut "slabše" ali "bolje" kot ti - na primer v gumijastih škornjih. 

In preden se kdo oglasi, priznam, da sem bila tudi sama maja že trikrat gor. In seveda bi redno hodila gor, če bi bil to moj hišni hrib. Ampak če imam na izbiro Šmarno goro ali kakšen drug hrib, bom vedno izbrala drug hrib. Ker je Šmarna zame enostavno preveč obljudena. Seveda vem, da število ljudi, ki so bili gor danes v istem času kot me, za Šmarno goro sploh ni tako zelo visoko. Ampak zame je pet ljudi poleg mene na vrhu nekega hriba že gužva in po teh kriterijih bi bila na Šmarni gužva skoraj vedno.

Nič ne rečem, je fajn za rekreacijo, ampak nekih hudih hribovskih užitkov pa meni ne da. Za kaj takega je treba iti drugam.

In tale objava je spet ena tistih, ki so povsem odtavale iz začrtane smeri in za katere nisem prepričana, ali so mi res všeč v taki obliki, kot se zapišejo.

torek, 20. maj 2014

Životinjsko carstvo, naravni mostovi, voda in mir

Če bi mi kdo naročil, naj današnji dan opišem z eno samo besedo, bi rekla krasen. Ampak s tem bi mu naredila ogromno krivico, saj je bil še toliko več kot to. Bil je zadnji dan Uroševega dopusta, in ker sem bila frej tudi jaz, vremenska napoved pa je bila lepa, je bilo to seveda treba izkoristiti. In kot mi je zdaj že čisto v navadi, sem nama splanirala en lušten pohajkovalsko-geocacherski dan. Začel se je že čisto tradicionalno - z umešanimi jajci za zajtrk in s Petrolovo kavo na poti.

Do Rakovega Škocjana nama je tako kofein že zaokrožil po žilah, parkirala sva Kimiko in jo za kar nekaj časa pustila samo, saj sva se odpravila na luštno krožno turo po okoliških jamah, izvirih, mostovih in vsem, kar se še luštnega najde. Imela sva čisti mir, srečala sva samo dva ali tri ljudi. In eno kačo.


Za začetek sva po dolgem in počez prehodila Zelške jame, si mali naravni most ogledala iz žabje in ptičje perspektive, občudovala delo narave in se navduševala nad jamskim sistemom. 





Seveda sva zajela tudi vodo, ki je bila prijetno hladna in je imela namesto po kloru okus po naravi. Navdušeno sva se razgledovala okoli in vpijala prav vsak trenutek. Ko sva se povzpela nazaj na pot, sva jo mahnila še mimo velikega naravnega mostu, izvira Raka, Tkalce jame in ostankov cerkve sv. Kancijana. Srečala sva enega samega človeka in videla žabe, martinčke, hrošče in celo eno srno.









Od tam sva se odpravila do Cerkniškega jezera, kjer naju je pozdravil prijazen kuža, se sprehodila skozi Dolenje Jezero, se ustavila na kavi in najboljšem sladoledu na vasi ob muzeju Cerkniškega jezera, nato pa se sprehodila še po čebelarski učni poti ob jezeru, kjer sva se naučila še kakšno novo stvar ali pet. Obisk pri coprnicah sva pustila za drugič.





Na poti domov sva se na hitro ustavila še na Rakitni, kjer sva se sprehodila okoli jezera, nato pa se utrujena odpeljala domov. Obožujem dneve, ki so tako zelo polni lepih doživetij, ki te poleg prijetne utrujenosti spremljajo tudi še doma. In se nadaljujejo še v naslednje dni.

ponedeljek, 19. maj 2014

Bolje pozno kot nikoli!

Začetek kolesarske sezone, namreč. Lani se je začela slabe tri tedne prej, predlani pa štirinajst dni prej. Letošnji začetek ni bil ravno v skladu z načrti, saj sva že večkrat rekla, da bova osedlala svoja dvokolesna konjička, pa je potem vedno prišlo kaj vmes - služba, opravila okoli bajte, slabo počutje ali pa pač samo lenoba. Danes pa se je končno vse poklopilo in po kosilu sva se odpeljala na mini kolesarsko turo.



Za začetek sva se odpeljala do Uroševe službe, da bi videla, koliko časa potrebuje za pot s kolesom v službo. To sva sicer naredila tudi lani, pa nama je obema uspelo nekako pozabiti, koliko časa sva potrebovala. Za vsak slučaj, če bi se spet zgodilo enako, bom zato zapisala tudi tule: slabih 45 minut. Med vožnjo ima človek seveda tudi čas za razmišljanje in spet sem prišla do tistega zaključka, do katerega pridem vsakič, ko se po Ljubljani s kolesom vozim po tisti stvari, ki naj bi se ji reklo kolesarska steza, vendar si zelo veliko površin, ki jih označujejo s to besedno zvezo, imena niti pod razno ne zasluži. In za ta zaključek mi v bistvu niti ni treba tako zelo razmišljati, saj se vsiljuje kar sam od sebe: nimam pojma, kdo je v Ljubljani načrtoval kolesarske steze, vem pa, da nikakor ni bil kolesar.

Ob prihodu sva spila eno kavo, malo posedela, malo počvekala, nato pa naredila plan za naprej. Seveda ne bi bilo zanimivo, če bi se samo po isti poti odpeljala nazaj domov, treba je bilo poiskati še kakšen cache ali tri. Pa po dolgem času spet malo zaviti na PST, ker se je po njem tako prijetno vozit s kolesom.



Od doma do doma sva prekolesarila približno trideset kilometrov in se prav prijetno razmigala. Preveč itak ne bi bilo dobro, da bi se danes utrudila, saj naju jutri cel dan ne bo doma - mahnila jo bova proti Cerknici in Rakovemu Škocjanu (z avtom, ne s kolesom, da ne bo kdo prehitro sklepal). Ob prihodu domov sem zato spekla palačinke, da jih bova vzela s sabo in nama ne bo treba preveč skrbeti, kdaj in kje bova lahko jedla. Kulinarična pogruntavščina večera so bile palačinke s češnjevo "marmelado" in vaniljinim pudingom. 

In danes minevata točno dve leti od moje zadnje cigarete!

sobota, 17. maj 2014

Zakaj bi šel v petek zvečer žurat, če greš lahko teč?

Na Vzajemnin nočni tek, na primer. Zadevo sva z Ajdo našli že pred nekaj časa in obema je bilo všeč, da je blizu (Kranj), da razdalja ni predolga (4,5 km), cena pa ne previsoka (15 €). In če še pred slabim tednom nisem bila ravno prepričana, kako bo, sem danes vesela, da sva šli. Uroš je razmišljal, da bi tekel tudi on, pa se je na koncu odločil, da se nama pridruži samo kot navijač, podporna ekipa in garderoba v eni osebi. 

V Kranj smo prispeli dovolj zgodaj, da smo lahko v miru parkirali, poiskali start, pa da sva z Ajdo lahko v miru dvignili startni številki. Ker sva se prijavili med prvimi, sva dobili tudi majico tedna mladih, vendar sem jaz svojo dala Urošu, ker je meni prevelika, njemu pa kot ulita.


Čas je mineval precej hitro in kar naenkrat je bilo do starta samo še 15 minut, živčki pa so se začeli zbujati. Bili sva še vedno nasmejani in vedno bolj neučakani.


Nekaj minut pred startom smo se vsi tekači zbrali v startnem prostoru in živčnost je začela še bolj naraščati. Ob devetih pa na juriš. Množica se je tako zagnala, da me je kar malo presenetilo, in hitro sem ugotovila, da me je malo preveč potegnila in da sem se tudi sama zagnala precej hitreje, kot sem želela. Pa sem upočasnila tempo in ignorirala enega tipa, ki me je že po stotih metrih priganjal, naj pospešim. Mogoče res nisem bila hitrejša od veliko ljudi, ampak bila sem hitrejša od njega.

Ko je množica pobegnila, se je pa začel ta lušten del teka, saj je bil okoli mene tak blažen mir. Potem pa je prišel klanec, ki ni bil preveč lušten del teka, saj je bil precej strm. No, na srečo pa ne tudi dolg. In na vrhu klanca se je mir začasno nehal, saj so po drugi strani ceste že tekli v drugo smer. Nisem si preveč pustila, da bi to vplivalo name, raje sem odklopila dogajanje okoli sebe. 

Najlepši del teka je bil skozi Prešernov gaj. Tak idiličen pogled, na obeh straneh potke bakle, ki so osvetljevale pot. Ni bil pa tam najlepši tudi sam tek, saj je podlaga peščena, bakle pa vseeno niso dajale veliko svetlobe, tako da je bilo malo spotikljivo. Pa kaj, bilo je lepo. 

Nekje proti koncu prvega kroga (tisti, ki smo tekli 4,5 km, smo tekli dva kroga, 9-kilometraši pa štiri) so me najhitrejši 9-kilometraši že prehiteli, kar me je zelo presenetilo. Saj sem vedela, da bo prišlo do prehitevanja, ampak si nisem mislila, da tako zelo hitro. 

Ob koncu prvega kroga sem pogledala na uro v cilju in videla, da kaže okoli 16 minut in pol. Sicer sem si želela, da bi bil čas malo boljši, ampak glede na tisti klanec vmes se nisem preveč sekirala. V drugem krogu me je ravno v tisti klanec prehiteval en gospod in me malo spodbudil, za kar sem mu bila precej bolj hvaležna kot enemu ob progi, ki me je skoraj nadrl, naj pospešim. On seveda ni tekel. Skozi Prešernov gaj je bilo spet krasno in v drugo sem si ga lahko malo bolje ogledala, saj nisem tekla skozi celega. Saj sem si želela, ampak pulz se je že nevarno bližal 180, kar sem malo preveč občutila. Že tako ali tako sem imela ves čas nekje od 7-10 udarcev na minuto višjega kot ponavadi med tekom.

Potem so v eni ulici najhitrejši že drugič švignili mimo mene, a sem jih takrat ignorirala. Proti koncu je na enem vogalu spodbujal en dečko, ki se mi je prav prijazno posmejal in mi rekel, da mi gre dobro. Res se mi je zdelo lepo, da je "navijal" tudi zame, počasnelo, ki me je videl šele drugič, medtem ko so najhitrejši že četrtič odbrzeli mimo njega. 

Kakšnih štiristo metrov pred ciljem sem bila že kar pošteno utrujena, ampak sem preklopila na avtotrmo in tako pretrmala do konca. V cilj je pa seveda treba še pospešit, čeprav nisem čisto točno vedela, a mi bo sploh uspelo. Pa mi je. Sicer so spomini na tistih zadnjih 100 metrov malo megleni, saj sem bila res že izmozgana, ampak vseeno. Nekako megleno se spomnim pogleda na uro in časa 33 minut in 40 (?) sekund. Na koncu bi lahko pritekla direktno v Urošev objem, saj je stal na koncu ciljne ravnine s pripravljeno vodo v rokah, ampak sem se morala najprej usesti. Drugače bi samo še zlezla skupaj ali pa bruhala. Kar bi prišlo prej. Ali pa pač oboje. Po kakšni minuti, minuti in pol sem le prišla toliko k sebi, da sem lahko spregovorila kakšno besedo in popila nekaj vode. Zadovoljna, da mi je uspelo. 

Par minut za mano je pritekla v cilj še Ajda, prav tako zadovoljna in navdušena nad svojo hitrostjo. Banana v cilju je bila tako dobra, kot po moje ni bila še nobena, ki sem jo pojedla v življenju. 


Malo smo še posedeli, nato pa je bilo treba nadoknaditi porabljeno energijo, kar smo naredili s hamburgerjem v Pinkiju. Potem pa res samo še domov.

In danes tako nimam prav nič slabe vesti, da cel dan lenarim.

petek, 16. maj 2014

Državna volilna komisija ne uporablja rodilnik

Vem, da marsikdo misli, da lektorji vedno in povsod samo iščemo napake, ampak to seveda ni res. Ja, to je moja služba, ampak ni pa moj hobi v prostem času početi istih stvari, kot jih počnem v službi. In tudi sicer nimam pretirane navade kar po dolgem in počez bentit čez vsako manjkajočo vejico, izpuščeno črko ali napačno rabo predloga.

Ampak določene stvari me pa vseeno razjezijo in se mi zdi, da ni okej, če se na njih ne opozarja. Tako sem na primer trdno prepričana, da bi morala biti besedila, ki jih naokoli pošilja na primer Državna volilna komisija, v tem primeru torej pošta, ki je ali še bo v teh dneh dosegla prav vsakega volilnega upravičenca, jezikovno brezhibna. Pa na žalost niso.


sreda, 14. maj 2014

Najboljša kava je zaslužena kava

Danes sicer ni bilo treba vstati ob petih zjutraj in potem lazit čez Komarčo na Komno, ampak malo je bilo pa vseeno treba pošvicat. Šli smo trije, čeprav je bila v planu še ena več, pa je sredi noči sporočila, da bo tokratno grizenje kolen v hrib izpustila, saj je šlo njeno zdravje malo na izlet. Bilo je skoraj tako, kot če bi šla hodit z mami, ker smo jo mahnili kar naravnost gor malo po svoje, pa kaj če je malo drselo po blatu, bilo strmo in podobno poligonu z ovirami. Ampak ravno zato je bil na tistem delu poti tudi ljubi mir, saj očitno ni bilo nobenega drugega norca, ki bi lezel tam. 

Na poti gor sem kar dobro čutila noge še od včerajšnjega teka (kar nekaj časa sem se spraševala, a bi sploh šla teč, ker sva bila z Urošem pred tem že na fitnesu, na koncu sem pa vseeno šla in bila tudi vesela, da sem šla, ker sem tekla vseh 4360 metrov, si tako malo popravila okus od prejšnjih katastrof in bom šla veliko lažje v petek v Kranj), ampak to samo pomeni, da sem bila pridna. 

Ko smo prisopihali na vrh, je sledila zaslužena kava. Ležalnik, sonček, dobra družba, nobene prave gužve (za Šmarno goro, seveda, kje drugje ne bi bila navdušena nad toliko ljudmi, sploh ko uletijo še raznorazne "lepote"), čista uživancija. Če ne bi bilo treba popoldne v službo, bi z lahkoto še nekaj ur sedela na ležalniku in uživala. Oziroma vsaj do takrat, ko bi se začela nabirati večja gužva, takrat bi jo najbrž popihala dol.



In po tako izkoriščenem dopoldnevu je tudi popoldan v službi prijetnejši.