Najpogostejše zablode o slovenistih/lektorjih

In ena bonus o primerjalcih, če smo čisto natančni. In v naslov sem hotela dati zmote, pa je zabloda tako luštna beseda, da sem jo kar morala uporabiti. In poigravala sem se z idejo, da bi bili v naslovu samo lektorji, ampak nekatere točke veljajo tudi za sloveniste na splošno. Ker pač niso vsi slovenisti lektorji - naj bo to neke vrste uvodna zabloda. In še preden se na dolgo in široko razpišem, bi se rada prav lepo zahvalila ta drugi Tamari, ki je prispevala nekaj idej za tale zapis. Tamč, hvala! In hvala tudi Petri za primer s cedejem, khm, zgoščenko.

• "Paziti moram, kako govorim v tvoji družbi, ker itak povsod samo iščeš napake, in zakaj ne govoriš knjižno?" Ne, ni ti treba pazit, kako govoriš v moji družbi. Ne bom ti težila, sploh pa te ne bom popravljala. Ne bom te do smrti potolkla z eseskajejem, če boš rekel cede namesto zgoščenka. Ker nisem jezikovni naci, ki na smrt s postavljanjem vejic obsodi vsakega, ki ne govori/piše njemu povšeči. In v svojem prostem času tudi jaz govorim leptop, kul, izgledati in druge bogokletne besede, ki jih po službeni dolžnosti sicer preganjam. 

• Bojimo se, da bo angleščina za malico pohrustala našo preljubo slovenščino. Jaz se ne. In še marsikatera kolegica slovenistka ali lektorica tudi ne. Vem, nekateri se. Po mojem mnenju povsem neupravičeno. Pri vsem, kar se danes počne s slovenščino in na kakšne načine vse se jo pači (se še spomnite izpeljank na -ka?), je angleščina še dosti uboga grožnja. Seveda to vseeno ne pomeni, da z odprtimi rokami sprejemam vse crowdfundinge, start upe in podobne zadeve, za katere imamo čisto lepa slovenska poimenovanja. 

• "Oboje je prav? Sigurno nimaš pojma!" Če ste slovenist/lektor in želite nekoga pripraviti do tega, da bo podvomil o vaših slovenističnih kompetencah, mu na vprašanje, ali je prav sedaj ali zdaj, odgovorite, da oboje. Najprej vas bo malo čukasto gledal, nato pa se bo njegov pogled spremenil v tisti nimaš pojma pogled. Jezik je zelo razgibana zadeva in isto stvar se da povedati na več različnih načinov in nikakor ni nujno, da je pravilen samo en. To je tako, kot lahko tudi jaz nekoga užgem na gobec na več načinov, pa ni noben bolj pravilen kot ostali.

Bonus zabloda o primerjalcih, čeprav je na sredi in ne na koncu, kot bi se za bonus spodobilo:

• "Kaj pa primerjate?!" Če bi dobila samo en evro vsakokrat, ko me nekdo to vpraša, ko povem, kaj študiram, bi si verjetno do danes lahko že kupila vse jezikovne priročnike, ki obstajajo, vključno z vsemi preteklimi izdajami pravopisa. Odgovor je enostaven in ponavadi na drugi strani pusti zbeganega sogovornika: ničesar ne primerjamo. Zakaj se potem zadeva imenuje primerjalna književnost, pa vprašajte tistega, ki si je to izmislil.

Nazaj k zablodam o slovenistih/lektorjih:

• "A ne znaš slovensko, da moraš to študirat?" To niti ni toliko zabloda kot neumno vprašanje. Ja, znam slovensko, ne, tega mi ni treba študirat, ampak sem se odločila, da bom. Da bom lahko popravljala napake za takimi, kot si ti. In še marsikdo drug. Ker po vsem, kar kot lektor prebereš, se res začneš spraševati, a ljudje res znajo slovensko. Pa tu seveda ne govorim o neznanju postavljanja vejic. 

• Požrli smo SSKJ, SP, etimološki slovar, slovnico, za sladico pa smo pospravili še slovar tujk. Ali povedano drugače: "Kako ne veš, kaj pomeni maceracija? A ne študiraš slovenščine?" (Ker maceracija je pa tako lepa slovenska beseda, ane?) Ne, nimam pojma, kaj je maceracija. In niti mi tega ni treba vedeti. Prav tako mi ni treba vedeti, od kod izvira beseda kredenca. To, da sem slovenistka, še ne pomeni, da za vsako besedo vem, kaj pomeni in od kod izvira (ali da to celo moram vedeti, kot pričakujejo nekateri). Pač nisem SSKJ, SP, etimološki slovar in slovar tujk na dveh nogah. Na faksu se ne učimo vseh teh stvari na pamet (čeprav smo morali v prvem letniku pri vajah povsod ob rešitvah pisati še paragrafe iz pravopisa). Dovolj je, da vemo, kam moramo pogledati, da izvemo, kaj je maceracija in od kod izvira kredenca. 

• Za vsakega pisatelja vemo, kdaj in kje se je rodil, seveda pa smo obiskali tudi njegovo rojstno hišo. Linčajte me, če hočete, ampak ne vem. Ker tudi vseh učbenikov za slovenščino, ki obstajajo, nisem požrla. Poleg tega se mi zdi povsem nesmiselno, da bi svojo glavo napolnila s kupom letnic in krajev, če so vse te informacije danes samo klik stran, skoraj kjerkoli si. Vem, da mnogo učiteljev (in še celo profesorjev na faksu!) da ogromno na to, da se učenec napifla tistih trideset letnic na pamet. Meni se zdi to bedarija. Na to temo bi lahko napisala še kaj, ampak bom izkoristila tisti en klik oddaljenosti informacij in vas povabila, da preberete Mazzinijevo kolumno, za katero bi lahko rekla, da prav lepo povzame moje misli.

• Živim dobesedno od vejic in velikih začetnic, ki jih postavimo. Ja, dejansko res živimo od tega, vendar ne dobesedno. A kaj mislim? Tisto o pričakovanjih, da boš človeku diplomo zlektoriral za pivo ali dve. Ker itak ti to vzame tisto eno ubogo uro dela, da postaviš dve vejici, jih pet pobrišeš, pobrišeš še kakšen dvojni presledek in Novo mesto napišeš pravilno. In saj smo kolegi, pa mi boš ja teh štiristo strani malo preletela. Do danes zvečer? Saj je dovolj, da samo preletiš vejice in velike začetnice, saj ostalo je kul. Te častim kavo. In potem šok, ko človeka postaviš pred dejstvo, da sta tvoje delo in tvoj čas vredna več kot tri cente na tisoč petsto znakov brez presledkov.