nedelja, 04. maj 2014

Malarsko-šmarnogorska nedelja

Že enkrat prejšnji teden me je Ajda vprašala, kaj počnem danes. Odločila se je, da bi rada prebarvala hodnik, in me je prosila za pomoč. Ker ve, da rada barvam. In tako sem šla dopoldne tja. Plan je bil, da prebarvava hodnik, vmes pa skočiva na Šmarno goro. In ta plan sva tudi uresničili. En del hodnika je barvanju danes sicer ušel, ker je bilo barve premalo, čeprav naj bi je bilo dovolj, ampak je bil večji maček tako žejen, da je verjetno več barve popil kot nanesel.

Začelo se je seveda z obvezno kavo, sledil pa je skoraj najbolj nadležen del - maskiranje (v bistvu ne vem, a mi je bolj nadležno maskiranje ali potem vlečenje maskirca dol, kar je nadležno predvsem zato, ker se tako zelo rad trga). Po pripravah pa prvi nanos.



Z rezultatom sva bili zadovoljni, med čakanjem, da se prvi nanos posuši, pa sva mimogrede skočili na Šmarno goro. Tako kot še tri četrtine Ljubljane. Je bilo pač sončno nedeljsko popoldne, tako da vse tiste množice seveda niso bile nobeno presenečenje. Na to se pač že prej pripraviš v glavi. Je pa prav lepo, saj gozd krasi tista krasna, najlepša zelena barva, ki je bo čez dober teden že konec. Muskelfiber, ki sem ga pridelala včeraj na fitnesu, kamor sem se odpravila po čisto predolgem času, je bil zelo vesel sprehoda, na katerega sem ga peljala. Sploh dol grede, takrat je sploh veselo poskakoval po mojih stegnih. Tudi pri Ajdi ni bilo dosti drugače, tako da se je slišal "au" vsakič, ko se je morala katera od naju skloniti.



Pri Ajdi potem še drugi nanos barve, ki je je bilo komaj dovolj, ampak je zneslo. In potem vlečenje maskirca dol. Pa čiščenje flekcev, ki so pristali tam, kjer ne bi smeli. Potem pa samo še občudovanje končnega izdelka. Kakšno belo pikico bo sicer še treba zafilat, ampak vseeno se nama zdi, da je rezultat super. Barva sicer na nobeni od spodnjih fotk ni čisto realna. Če hočete videti, kakšna je v resnici, se pa kar zmenite z Ajdo za ogled v živo.




Ni komentarjev:

Objavite komentar