A lahko že enkrat nehamo iz vsega delat izpeljanke na -ka?

Lepo prosim? Ker s tem jeziku ne delamo prav nobene usluge. Celo nasprotno, pačimo ga tako zelo, da se mi obrača želodec. Ja, ostra sem, vem. Ampak verjamem, da nisem edina. (Prosim, naj mi nekdo pove, da nisem edina.) Zdaj se bo našel kdo, ki bo rekel, naj si lektorico malo izbijem iz glave. Naj bo ta kdo raje tiho. Ker si je ne bom. Ker si je nočem. In ker me bo kaj takega samo še bolj razjezilo. Moja toleranca do kajastih izpeljank se konča tam nekje pri fotki. Ki je proti vsem izpeljankam, ki jih je slišati danes, čisto nedolžna. Ne vem, mogoče zato, ker je prisotna že toliko časa. In se bo mogoče spet našel kdo, ki bo rekel, da se bom tudi besed, ki jih bom navedla v nadaljevanju, navadila. Navadila mogoče že, ampak skoraj upam dati rokov ogenj, da se mi še vedno ne bodo zdele sprejemljive. 

A o katerih besedah govorim? Za začetek dajmo eno malo bolj nedolžno, pa vseeno že malo želodec obračajočo: profilka. Ok, recimo da razumem logiko zadaj. Profilna fotografija skrajšamo v profilna fotka, nato pa iz tega naredimo eno besedo, da dobimo profilka. Ja, malo želodec obračajoče, ampak vseeno nekako prebavljeno. No, od tu naprej gre pa samo še navzdol. 

Repka. Za reprezentanco. Bruh. Repka je zame pomanjšan rep v dvojini in čisto nič drugega. Zakaj, za vraga, bi kdo hotel reprezentanco skrajšati v tako grozno skrpucalo? Res ne razumem. No, če repki na začetek dodamo še t in zadevo postavimo v množino, dobimo še bolj skrpucalaste trepke. Trepalnice lepo po slovensko. Raje sploh ne napišem, kaj si mislim o tej "besedi".

Ena najbolj popularnih v zadnjem času je prav zagotovo Šmarka. Prvič sem se s to besedo srečala pri Nergaču in najprej sem pol ure (no, seveda ne res pol ure, ampak kakšno tridesetino tega časa pa že) buljila v naslov, nad glavo pa mi je plesal en ogromen vprašaj. Šmarka? Kaj, za vraga, je Šmarka? Potem mi je nekako uspelo ugotovit, da pač misli na Šmarno goro. A ji je res treba reči Šmarka? Če se nam zdi, da bomo porabili preveč energije, da o njej govorimo s polnim imenom, zakaj ne bi enostavno rekli Šmarna? Grem na Šmarno. A se ljudem to res ne sliši lepše kot Šmarka in ker se jim očitno ne, se resnično sprašujem, zakaj ne.

Izpeljanka na -ka, ki mi pa od vseh najbolj obrne želodec, je pa definitivno nosečka. A to naj bi se slišalo simpatično? Luštno? Nikakor. In potem spredaj dodaš še srečko in dobiš (zame) eno najboljših odvajal, kar jih je. Resno? Srečka nosečka? Ena od trgovin z nosečniškimi stvarmi nosečko še pridno uporablja v svoji reklami. In mene resnično ima, da bi se zjokala. Če me bo kdo, ko bom nekoč noseča, poklical nosečka, ne bom vesela. Res ne. Ne samo da resnično ne bom vesela, zelo huda bom. In že zdaj povem, da takrat ne bom odgovarjala za svoja dejanja. 

Vem, zgornja pisarija je precej brez repa in glave. In zelo čustveno nabita. Ponavadi se res potrudim, da taka bentenja čim bolj omilim, ampak tokrat se pa nisem želela držat nazaj. Mogoče tudi zaradi svoje slovenistične narave. Ampak s slovenistko oziroma lektorico v glavi ali brez nje se mi zdijo zgornji primeri obupno pačenje jezika in pri tem pač ne morem ostati hladna. In niti nočem. Ker ko bomo do tega enkrat ostali hladni lektorji/slovenisti/jezikoslovci (za kar seveda močno upam, da ne bomo), bo šlo vse samo še navzdol.

Za konec pa še vprašanje za tiste, ki zgornje besede radi uporabljate: zakaj in ali se vam res slišijo lepo? Ne provociram, resno me zanima.