Na Vzajemnin nočni tek, na primer. Zadevo sva z Ajdo našli že pred nekaj časa in obema je bilo všeč, da je blizu (Kranj), da razdalja ni predolga (4,5 km), cena pa ne previsoka (15 €). In če še pred slabim tednom nisem bila ravno prepričana, kako bo, sem danes vesela, da sva šli. Uroš je razmišljal, da bi tekel tudi on, pa se je na koncu odločil, da se nama pridruži samo kot navijač, podporna ekipa in garderoba v eni osebi.
V Kranj smo prispeli dovolj zgodaj, da smo lahko v miru parkirali, poiskali start, pa da sva z Ajdo lahko v miru dvignili startni številki. Ker sva se prijavili med prvimi, sva dobili tudi majico tedna mladih, vendar sem jaz svojo dala Urošu, ker je meni prevelika, njemu pa kot ulita.
Čas je mineval precej hitro in kar naenkrat je bilo do starta samo še 15 minut, živčki pa so se začeli zbujati. Bili sva še vedno nasmejani in vedno bolj neučakani.
Nekaj minut pred startom smo se vsi tekači zbrali v startnem prostoru in živčnost je začela še bolj naraščati. Ob devetih pa na juriš. Množica se je tako zagnala, da me je kar malo presenetilo, in hitro sem ugotovila, da me je malo preveč potegnila in da sem se tudi sama zagnala precej hitreje, kot sem želela. Pa sem upočasnila tempo in ignorirala enega tipa, ki me je že po stotih metrih priganjal, naj pospešim. Mogoče res nisem bila hitrejša od veliko ljudi, ampak bila sem hitrejša od njega.
Ko je množica pobegnila, se je pa začel ta lušten del teka, saj je bil okoli mene tak blažen mir. Potem pa je prišel klanec, ki ni bil preveč lušten del teka, saj je bil precej strm. No, na srečo pa ne tudi dolg. In na vrhu klanca se je mir začasno nehal, saj so po drugi strani ceste že tekli v drugo smer. Nisem si preveč pustila, da bi to vplivalo name, raje sem odklopila dogajanje okoli sebe.
Najlepši del teka je bil skozi Prešernov gaj. Tak idiličen pogled, na obeh straneh potke bakle, ki so osvetljevale pot. Ni bil pa tam najlepši tudi sam tek, saj je podlaga peščena, bakle pa vseeno niso dajale veliko svetlobe, tako da je bilo malo spotikljivo. Pa kaj, bilo je lepo.
Nekje proti koncu prvega kroga (tisti, ki smo tekli 4,5 km, smo tekli dva kroga, 9-kilometraši pa štiri) so me najhitrejši 9-kilometraši že prehiteli, kar me je zelo presenetilo. Saj sem vedela, da bo prišlo do prehitevanja, ampak si nisem mislila, da tako zelo hitro.
Ob koncu prvega kroga sem pogledala na uro v cilju in videla, da kaže okoli 16 minut in pol. Sicer sem si želela, da bi bil čas malo boljši, ampak glede na tisti klanec vmes se nisem preveč sekirala. V drugem krogu me je ravno v tisti klanec prehiteval en gospod in me malo spodbudil, za kar sem mu bila precej bolj hvaležna kot enemu ob progi, ki me je skoraj nadrl, naj pospešim. On seveda ni tekel. Skozi Prešernov gaj je bilo spet krasno in v drugo sem si ga lahko malo bolje ogledala, saj nisem tekla skozi celega. Saj sem si želela, ampak pulz se je že nevarno bližal 180, kar sem malo preveč občutila. Že tako ali tako sem imela ves čas nekje od 7-10 udarcev na minuto višjega kot ponavadi med tekom.
Potem so v eni ulici najhitrejši že drugič švignili mimo mene, a sem jih takrat ignorirala. Proti koncu je na enem vogalu spodbujal en dečko, ki se mi je prav prijazno posmejal in mi rekel, da mi gre dobro. Res se mi je zdelo lepo, da je "navijal" tudi zame, počasnelo, ki me je videl šele drugič, medtem ko so najhitrejši že četrtič odbrzeli mimo njega.
Kakšnih štiristo metrov pred ciljem sem bila že kar pošteno utrujena, ampak sem preklopila na avtotrmo in tako pretrmala do konca. V cilj je pa seveda treba še pospešit, čeprav nisem čisto točno vedela, a mi bo sploh uspelo. Pa mi je. Sicer so spomini na tistih zadnjih 100 metrov malo megleni, saj sem bila res že izmozgana, ampak vseeno. Nekako megleno se spomnim pogleda na uro in časa 33 minut in 40 (?) sekund. Na koncu bi lahko pritekla direktno v Urošev objem, saj je stal na koncu ciljne ravnine s pripravljeno vodo v rokah, ampak sem se morala najprej usesti. Drugače bi samo še zlezla skupaj ali pa bruhala. Kar bi prišlo prej. Ali pa pač oboje. Po kakšni minuti, minuti in pol sem le prišla toliko k sebi, da sem lahko spregovorila kakšno besedo in popila nekaj vode. Zadovoljna, da mi je uspelo.
Par minut za mano je pritekla v cilj še Ajda, prav tako zadovoljna in navdušena nad svojo hitrostjo. Banana v cilju je bila tako dobra, kot po moje ni bila še nobena, ki sem jo pojedla v življenju.
Malo smo še posedeli, nato pa je bilo treba nadoknaditi porabljeno energijo, kar smo naredili s hamburgerjem v Pinkiju. Potem pa res samo še domov.
In danes tako nimam prav nič slabe vesti, da cel dan lenarim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar