torek, 14. oktober 2014

Dotik praznine - filmska izvedba

Včeraj sem pisala o knjigah, ki so se me dotaknile. Med brskanjem in iskanjem slikovnega gradiva sem naletela tudi na podatek, da je bil po knjigi Dotik praznine posnet film, in takoj sem vedela, da ga hočem pogledati. In sem ga. 

To je eden tistih filmov, pri katerih ti to, da poznaš celotno zgodbo, niti malo ne pokvari užitka ob gledanju. Vseeno pa svetujem vsem tistim, ki bi si film želeli ogledati in mislite, da bi vam poznavanje celotne zgodbe kvarilo užitek ob gledanju (čeprav resnično dvomim, da bi ga res), da objave od napovednika naprej ne berete. 


Dotik praznine ni zgolj ena najbolj neverjetnih zgodb o preživetju, kar sem jih kadarkoli brala/gledala. Je zgodba o prijateljstvu. O krivdi. O pogumu. O življenjskih vprašanjih. O trmi. O neizmerni želji po preživetju. Je igrani dokumentarni film, kar mu daje še večjo težo in zaradi česar je še bolj pretresljiv. Ponavadi filmi, ki so posneti po knjigi, slednje še zdaleč ne dosežejo, v tem primeru pa ravno zaradi izpovedi obeh alpinistov (in tistega, ki je ostal v njunem taboru, ko ju ni bilo) film knjigo preseže. Ker knjiga enostavno ne more naslikati vseh tistih čustev, ki jih lahko pripoved in obraz udeleženca.

Joe Simpson (vir)
Joe in Simon se odpravita v Ande z željo, da bi prva preplezala zahodno steno več kot 6000 metrov visoke Siule Grande. Ko prideta na vrh, sta neizmerno srečna, saj jima je uspelo. Pa vendar Joe pravi, da ga je vrhov vedno strah, saj potem pride najtežji del vzpona - spust. In prav pri spustu se zgodi tisto, kar pravzaprav požene zgodbo. Zdrs, pri katerem si Joe zlomi nogo. Poškodba, ki na 6000+ metrih in pri navezi zgolj dveh skoraj gotovo pomeni smrt. A Simon se ne da. Skupaj zveže obe vrvi in Joeja postopno spušča po 100 metrov naenkrat. Ko se že zdi, da jima bo mogoče pa le uspelo, Joe pade čez previs in obvisi v zraku. Zaradi močnega vetra je komunikacija med njima onemogočena.

Po uri ali uri in pol, ko tudi Simon začne drseti, saj izpodkopava sneg pod njim, naredi edino potezo, ki se v takem trenutku zdi logična in ki edina reši pred gotovo smrtjo vsaj enega od njiju - prereže vrv in pusti Joeja pasti v smrt.

In tu se zgodba pravzaprav šele začne. Tu se pri gledalcu začnejo pojavljati prva moralna vprašanja - je naredil prav, ko je prerezal vrv? Res ni šlo drugače? Bi moral pač oba pognati v smrt? Ko Simon reče, da odločitev, da prereže vrv, ni bila težka, marsikdo lahko pomisli, da je egoističen. Brezdušen. Da mu je bilo za prijatelja vseeno. Kar seveda ni res. Razmere so bile ekstremne, bil je lačen in dehidriran (prejšnjo noč jima je zmanjkalo plina, zato nista mogla kuhati in si topiti snega), zeblo ga je, bil je v življenjski nevarnosti. Naredil je, kar je moral, da bi preživel. In bil je prepričan, da je prijatelja s tem pognal v smrt.

Pa ga ni. Joe namreč preživi, vendar pade v 25 metrov globoko razpoko. Poslušati Joejevo pripoved, kakšna čustva so ga prevevala, kako je razmišljal, kašna je bila bolečina, je naporno. Ker gre za občutke, ki si jih ne znaš niti predstavljati in veš, da jih skoraj zagotovo niti ne boš nikoli doživljal. Ko razlaga o tem, kako ga je bilo strah, kako se je počutil osamljenega, ti gredo kocine pokonci. In ko vidiš, kako kljub vsem preprekam, ki so ga doletele, ni odnehal, ampak je zlezel iz razpoke (pa ne samo to!), se počutiš majhnega in šibkega. Sam sebi se zdiš slabič, ker pojamraš, ko se urežeš v prst ali imaš vročino.

Dehidriran, prezebel, lačen, z zlomljeno nogo Joe prileze iz razpoke in se (dobesedno) vleče proti taboru. Zadaja si krajše, 20-minutne cilje, saj ve, da drugače ne bo zmogel. Če mu uspe cilj izpolniti v manj kot 20 minutah, je vesel, drugače jezen sam nase. Ve, da brez teh malih ciljev ne bi zdržal, ampak bi že zdavnaj obupal. Ko pride do konca snega, do skal, ve, da se ne bo mogel več plaziti, ampak bo moral poskakovati po eni nogi, kar predstavlja še večji napor. Takrat prvič začne razmišljati, da mu morda ne bo uspelo.

In potem na neki točki reče, da se sploh ni več plazil zato, da bi preživel, ampak samo še zato, da bi bil kdo z njim, ko umre. Ker ni hotel umreti sam. Če sem se do takrat še lahko zadrževala, so se mi takrat ulile solze (tudi ko samo pišem to, imam solzne oči). Na koncu mu vseeno uspe priti do tabora, kjer sta še vedno Simon in Richard, kar se mu je zdelo nepredstavljivo - to je bilo namreč že tri dni po njegovem padcu in je seveda pričakoval, da sta oba že pobrala šila in kopita.

Konec dober, vse dobro. Joe Simona najprej "potolaži", da bi on naredil enako. Joe je v tistih nekaj dneh v hribu izgubil tretjino (!) telesne teže. Dve leti in šest operacij kasneje je znova plezal.

Če ne bi vedela, da se je vse skupaj resnično zgodilo, najbrž ne bi mogla verjeti. Ker si enostavno ne znam predstavljati, da bi imel nekdo toliko moči, volje, trme in preživetvenega nagona, da bi mu uspelo kaj takega. 

In potem razmišljaš o tem, o čem vse jamramo. In se kislo nasmehneš in veš, da boš naslednjič trikrat premislil, preden boš za nekaj rekel, da ne moreš, ker je pretežko. 

6 komentarjev:

  1. Uf, tole moram pogledat /prebrat...

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da sem gledala film, nisem pa prebrala knjige. Me pa spominja na film/zgodbo Živi. Pa malo tudi na 127ur. Sploh ta dilema, kako daleč bi šel, da preživiš.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. 127 ur imam že nekaj časa na spisku tistih, ki bi jih rada pogledala, za Živi pa še nisem slišala do zdaj. Taka vprašanja človeške psihe so pa mene tako ali tako že od nekdaj zanimala.

      Izbriši
    2. Živi je tista zgodba/film po resničnih dogodkih, ko avion pade dol v andih, mislim, da je bila nogometna ekipa gor. Res priporočam ogled, v bistvu ne pozanm nikogar, ki ne pozna te zgodbe hehe

      Izbriši
    3. Aha, to je to! Zgodbo poznam, ja, ampak pod imenom Čudež v Andih.

      Izbriši