Spet sem tam, kjer sem bila že zadnjič. Pred neprizanesljivo bloggerjevo belino, ki ostane taka, dokler ne sprehodiš prstov po tipkovnici in začneš pisati. Objava na blogu pač ni ena tistih stvari, ki bi se naredila sama. Tako kot se soba ne pospravi sama. Pa vendar obstajajo tudi stvari, ki se (naredijo same, namreč). Sam se na primer pokvari pralni stroj (če ne verjamete, vprašajte mojo mami). Ker to, da si obrnil gumb v nasprotno smer, seveda pri tem ni imelo nič. Pa tudi skleda za solato se na primer razbije sama. In to v pomivalnem koritu. In seveda ne zato, ker ti je iz rok nanjo padel kozarec (ki se je prav tako razbil).
V primerih, ko ne vem, o čem pisati, mi pogosto priskoči na pomoč Uroš s kakšno idejo, ampak danes se to ni izkazalo za preveč produktivno. Pa ne zato, ker ne bi dal kakšne dobre ideje, ampak predvsem zato, ker sem se prav nad vsako malo zmrdovala in mi ni bila preveč všeč. Če bi bila bolj pri volji, bi res lahkosprejela izziv in pisala o novem desetevrskem bankovcu, kar je bila ena od idej. Spodbujanje ustvarjalnosti pa take fore. Ampak danes mi nekako ni do tega.
Včasih se zatečem tudi k izhodu v sili - pobrskam po 22-stranski preteklosti na nekem drugem naslovu, poiščem pesem, ki me v tistem trenutku nagovori, in jo objavim. Problem rešen. Ampak danes sem listala po tistih straneh, brala in se spet samo zmrdovala. In potisnila to idejo na stran.
Vedno seveda obstaja tudi možnost, da zaprem zavihek z novo objavo (pri tistih petnajstih odprtih se eden res ne pozna kaj dosti). In pogosto v takih primerih naredim prav to in si rečem, da bom pisala jutri. Ali pojutrišnjem. Ali pač enkrat. Tokrat ne. Ker se zavedam, kakor sem ugotovila že v prejšnjem zapisu, da se je treba k pisanju kdaj tudi prisiliti. Recimo temu zapisu torej diplomska vaja. Ker verjamem, da mi marsikdaj ne bo do pisanja diplome, vendar bom morala iti čez to in jo pisati. In potem razmišljam, da če se ne morem prisiliti, da bi napisala kakšno novo objavo na blogu, kar sicer zelo rada počnem (pišem objave, ne se silim v to), kako se bom potem prisilila šele v pisanje diplome?
Vem, vem, marsikdo bo zdaj rekel, da to pa res ni isto, da bloga ne pišem zato, da bi si s tem pridobila neko izobrazbo. Da to je za moje veselje. Kar je seveda res, pa vendar gre v obeh primerih za pisanje. In pisanje (na žalost?) lahko vadiš res samo s pisanjem. In recimo, da danes počnem to.
Se opravičujem, če ste pričakovali neko objavo, polno vsebine. Zavedam se, da je ta objava daleč od tega. Pa vendar mi jo je uspelo spraviti iz tistega brezglavega pisanja na začetku, ko se mi ni sanjalo, kaj bo sploh na koncu nastalo, v nekaj, kar mi je pogojno všeč.
Mimogrede, ste opazili, da se štirje zaporedni odstavki začnejo s črko v, tisti prej in potem pa s črko s? Neumnost, vem, ampak jaz take stvari opazim in se mi zdijo zanimive. Ne sprašujte me, zakaj, ne vem. Ampak meni se tako ali tako zdijo zanimive in fascinantne stvari, za katere bi marsikdo (malo) debelo pogledal. O tem pa, morda, kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar