Moja harmonika je lahko bongo ali Večer tanga

Če imam tango v samem imenu bloga, se sem in tja spodobi tudi kakšna tangovska objava, ni res?

Najprej imam za vas spet glasbeno podlago, vendar mi iz neznanega razloga iskalnik tule v bloggerju ne najde videa, zato vas vabim, da kliknete --> KLIK.

Vir

Vse skupaj je šlo pravzaprav zelo na hitro. Klicala sem sošolko, ki je pred kratkim rodila, da bi prišla pogledat mulca, sva se en dva tri zmenili, nato pa mi je rekla, da bi šla njena sestra v Cankarjev dom poslušat Marka Hatlaka in Funtango in išče družbo. Hatlaka prej sicer nisem kaj preveč poznala, vendar so se mi ob besedi tango kar zasvetile oči. Minuto kasneje sva bili dogovorjeni, da greva.

Klub Cankarjevega doma je ponujal idealno okolje za kaj takega. Nekoliko manjši in intimnejši prostor, v katerem nimaš občutka, da si v koncertni dvorani (ker to tudi zares nisi). Pred koncertom seveda malo debate, nekako prideva še do Iztoka Mlakarja, ki je prav tako obema všeč. 

Z nekoliko zamude Hatlak pride na oder in po začetnem solo komadu se mu pridružijo še člani zasedbe Funtango. Klavir, kitara, kontrabas in violina. In seveda Hatlakova harmonika. Hatlak je že na pogled tak zanimiv tip, toplega obraza in prijaznega nasmeška. Ko pozdravi s svojim žametnim glasom, veš, da se obeta lep večer. In sledi približno ura in pol čistega užitka.

Manj govorjenja, več igranja, ogromno ploskanja in navdušenih vzklikov. Glasba te tako potegne vase, da bi najraje glavo vrgel nazaj, zaprl oči in poslušal. Ko to tudi dejansko narediš, se ti v glavi kar sam od sebe nariše par, ki na glasbo pleše. Pa vendar bi bilo škoda koncert preživeti z zaprtimi očmi, saj bi tako zamudil vse dogajanje na odru. Glasbeniki vsak v svojem transu, občutja, ki jih lahko prebereš z njihovih obrazov, vse tako pristne in neprisiljene interakcije med njimi, violinistovi kodri, ki poskakujejo ob njegovem doživetem igranju ... Vse to dela doživetje še toliko boljše in toliko močnejše. Vmes pa imaš vseeno čas ugotoviti tudi, da je kontrabas zelo hvaležen inštrument, saj se nanj, ko si utrujen, lahko tudi malo nasloniš, in da harmoniko lahko uporabiš tudi za bobnanje. 

Ko napovejo zadnjo pesem, El tango de Roxanne iz Moulin Rougea, je seveda škoda. Pesem je druga v tistem večeru, ki jo Hatlak tudi zapoje. Njegov žametni glas se prelevi v hripavega in da pesmi še dodano vrednost. Seveda se po tej pesmi ne konča, saj ne moreš tanga željnih ljudi pustiti brez dodatka. In ko po nekaj odigranih sekundah Hatlak začne peti, se s Špelo odprtih ust spogledava. Mlakarjeva Štefana v tangovski preobleki. Ja, prav od tistega Mlakarja z začetka, nad katerim sva obe tako navdušeni. Po drugem odhodu z odra sledi samo še Hatlakov manjši eksperiment, ko razteguje harmoniko na neko štancarsko podlago in zadeva izpade presenetljivo dobro.

Ura in pol je minila, kot bi mignil. Če bi lahko, bi zavrtela čas nazaj in vse skupaj poslušala še enkrat.