Zadnjič sem obljubila, da fotografije s plezanja pridejo, ko jih dobim. En del sem jih sicer dobila že kakšnih pet minut po tistem, ko sem kliknila tisti oranžni pravokotnik, v katerem piše objavi, pa sem bila že tako utrujena, da se mi niti pod razno ni dalo znova urejati objave in noter lepiti fotk.
Do drugega paketa fotk sem se dokopala včeraj po zbeganem letanju po centru in okolici. Seveda bi jih lahko objavila že včeraj, vendar sem si po ogledu filma premislila.
Spodaj je torej dokaz, da v nedeljo nismo cel dan sedeli v kakšni gostilni in se zapijali. Res je bil prijeten, prav poletni dan. Greh bi bil, če ga ne bi izkoristili, sploh ker smo ga usklajevali čez vse tisto, kar naj bi poletje bilo. In kdor čaka, dočaka. Predvsem Uroš, ki se je prvih plezalnih korakov veselil še bolj, kot se otrok veseli čokolade.
In poletje je bilo tako prijazno, da nas je celo počakalo. Hvala, poletje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar