petek, 31. oktober 2014

Praznična rekreacija: Borovje in Planica

Priznam, da danes najraje sploh ne bi nič napisala, ampak bi samo prilepila fotografije. Ker se mi včasih zazdi, da tisto tuhtanje, kaj napisati in kako, v moji glavi krade prostor vsem tistim doživetjem, ki jih hranim v njej. Pa se bom vseeno potrudila, da vas ne zasujem samo s kupom fotomateriala.

Današnji dan je bil eden tistih opomnikov, da so domači hribi (čeprav je moj dom zdaj že nekaj časa drugje) še vedno najlepši. Poleg tega pa tudi opomnik, da niso naporni samo hribi z 2000+ metri. Že res, da hoje ni tako veliko, je pa strmo. Tako strmo, da sem se zafrkavala, da kar čutim lifting riti. Ampak tako zelo lepo, da res komaj sestavljam te besede, ker sem še vedno tako zelo pod vplivom vseh razgledov. Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, primorske gore, ki sramežljivo kukajo v ozadju, pa vse tja daleč dol do Karnijskih Alp. Res krasno.








Izbrali sva hriba, ki nista pretirano obljudena, in uživali v takem miru kot (vsaj jaz) že dolgo ne. Kar srkala in srkala sem ga vase in kar nisem se ga mogla naužiti. Gre za eno tistih stvari, ki mi v Ljubljani manjkajo, zato mi takrat, ko ga imam spet priložnost izkusiti v vsej njegovi veličini, pomeni še toliko več. Kar sedela in sedela bi in se ne bi premaknila.

Sva pa tudi veliko čvekali in se smejali. In krohotali.







Krasen dan je bil. Tako in drugače.

Ni komentarjev:

Objavite komentar