Pred slabim letom sva barvala kuhinjo in jo s tem (skoraj) dokončala. Vse od takrat sva govorila, da bova pod tisti ozki kuhinjski rob namontirala ledice. Pa sva govorila in govorila, v akcijo pa nisva šla.
Vse do danes.
Po dolgem času sva šla v Obija. Pa sploh ne po ledice. Po knjižne police, ker prostora za knjige tako ali tako vedno primanjkuje. Knjige se mi namreč spet kopičijo po policah, en velik kup imam še v spalnici na radiatorju, tako da je bilo glede tega res treba nekaj ukreniti.
In seveda v Obiju ne moreš samo nabrati tistega, kar potrebuješ, ampak se je treba še malo sprehoditi naokoli. In tako sva prišla do ledic. In to po super ceni. Dva metra sva sicer že prej imela doma, ampak to ni dovolj, da bi jih lahko speljala čez vso kuhinjo. Tako sva kupila tisti 5-metrski kolut in ga s policami in vsemi šraufi vred odnesla domov.
Sprva jih nisva imela namena namontirati že danes, ampak po čistilni akciji največjega prostora v stanovanju sva dobila še dodaten zagon in se lotila montaže. No, lepljenja, če smo čisto iskreni. In rezultat naju je navdušil.
Končno med kuhanjem ne bova več sama sebi delala sence in bova imela več svetlobe. Lahko jo celo prilagajava svojemu počutju. Tega sicer najbrž ne bova počela, vseeno pa imava to možnost, če bi želela.
Montiranje prostora za knjige pa naju čaka jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar