Ljudje me pogosto vprašajo, če kaj pogrešam izpit za avto. No, še pogosteje me sicer vprašajo, kdaj ga mislim narediti. Odgovor na drugo vprašanje je - ne vem. Res ne. Na prvo vprašanje pa je večinoma odgovor ne. Ta odgovor ponavadi sproža čudne poglede, ampak kar je res, je res. Pridejo pa trenutki, ko je ta odgovor vseeno laž. Na primer na dneve, kot je današnji. Ko bi se, če bi imela izpit (in avto, če smo že pri tem), usedla v avto in se odpeljala nekam pod en hrib.
Tako sem pri odhodu v hribe ponavadi odvisna od časa in volje ljudi z avtomobilom. Ali pa od javnega prevoza do nekam pač, vendar to zahteva določeno količino dodatnega časa. Danes pa mi je le uspelo, da sem se nekam odpravila sama. Na srečo mi ni bilo treba daleč - na tisti hrib, ki je še najbolj podoben hišnemu. Opremila sem se s svojimi mamutkami, osebno, ključem od hiše in kolesa, telefonom, desetimi evri za vsak slučaj in steklenico vode.
Sprva je bil občutek na kolesu hecen, ker sem se zadnji mesec vozila samo s škripo, ki pa je od mojega švina precej manjša. Kolesarjenje do izhodišča je bilo ravno za ogrevanje. Priklenila sem kolo in se podala v breg. Imela sem kar hiter tempo, ustavila sem se samo dvakrat ali trikrat za požirek vode, in nekje v 33 minutah sem bila na vrhu.
Če sem med kolesarjenjem razmišljala, da so bili dolgi rokavi pretopla izbira, se je na vrhu izkazalo, da ni tako, saj mi je po nekaj minutah na vrhu postalo precej hladno. Zato se nisem zadrževala predolgo, samo mami sem poklicala in se ji pohvalila s svojim dosežkom, nato pa se obrnila po hribu navzdol. No, pred tem sem v maniri moderne dobe naredila še enega selfija.
Na poti navzdol se je nekje z vzhoda zaslišalo grmenje, vendar je na srečo ostalo samo pri tem. Skoraj na izhodišču pa me je celo pričakalo nekaj sonca v daljavi.
Na izhodišču sem opazila, da je imel še nekdo podobno idejo kot jaz.
Ostalo mi je samo še, da odkolesarim nazaj domov in med vožnjo sem ugotavljala, da bi mi prav prišel vsaj še brezrokavnik, da me ne bi tako prepihalo. Vem za drugič - ker ta drugič vsekakor bo.
Prijetno popoldansko miganje, ki mi je vzelo dobro uro in pol - s tuširanjem vred. Veliko bolje kot posedanje na kavču in nažiranje s sladoledom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar