Internetna dnevniška preteklost, 1. del

Že kar nekaj časa pišem internetni dnevnik (vem ja, čudna formulacija, ampak ne morem napisati blog, ker v resnici ne gre za blog, ampak za dnevnik; pa saj ni važno, saj se razumemo, ja?) in v njem se je v približno petih letih nabralo okrog 950 zapisov. Vedno je zabavno brati stvari za nazaj, videti, kako si razmišljal pred xy leti, na kakšen način si oblikoval svoje misli in podobno. Seveda je še veliko bolj zabavno brati papirnate zapise, saj na internetu pač ne poveš vsega. Zase vem, da se ob branju teh držim za glavo, ker vidim, kakšne neumnosti sem pisala, včasih malo čudno gledam, ker ne vem povsem natančno, o kateri stvari sem pisala, včasih pa gledam debelo in se čudim, kako sem kakšno stvar lahko že pozabila. 

Ampak ta zapis ne bo govoril o papirnatih zapisih, ker jih pač nimam namena deliti z drugimi. Govoril bo o internetnih zapisih, ki so lahko kljub pomanjkanju intimnih razmišljanj ter takšnih in drugačnih (")globokih(") razglabljanj zabavni ali globoki. Sploh pri slednjih se včasih vprašam, kako za vraga mi je uspelo zadeve formulirati tako, kot sem jih (pa tu ni niti sledu o samovšečnosti, da ne bi slučajno kdo tega narobe razumel). Včasih se spravim brat te stare zapise in nekatere izseke, ki se mi zdijo zabavni ali na takšen ali drugačen način vredni omembe, izpišem oziroma prekopiram kamor koli pač že. 

Glede na to, kako pišem, da jih zbiram nekje na kupu, bi bilo najbrž malo grdo od mene, da bi zdajle ta zapis kar končala, zato vam jih nekaj ponujam v nadaljevanju. Razvrščeni so seveda kronološko, ker bi drugače verjetno delovalo malo čudno. No ja, dalo bi se jih razvrstiti tudi na zabavne in globoke, ampak v tem primeru je v igri že preveč kompliciranja, zato naj ostane kar kronološko. Vsega pa vseeno ne bom spravljala v en zapis, ker se skozi leta nabere precej materiala in nočem, da bi bil zapis dolžine krajšega romana (ok, tako veliko vsega skupaj vseeno ni, ampak nima veze). Bom raje večkrat (še ne vem, kolikokrat) po malo.

Mela sm grozne sanje. Nekdo me je preganjov z nožem po šoli ... še dobr, da so ble samo sanje, ker nimam energije za bežanje pred norci z nožem v roki. Tko da, če je kdo dobu idejo, da bi me jagov z nožem naokrog, nej si jo kr izbije iz glave, drugač bom za to poskrbela js. Uporabla bom neslavni Zidanov prijem. Me prov mal briga, če je nešporten. (10. julij 2006)

Seveda, čas svetovnega prvenstva v nogometu. Nikoli nisem preveč marala nogometa, ampak svetovna in evropska prvenstva pa skoraj vedno pogledam, ker se mi zdijo zanimiva. In navijam za Argentino. Na svetovnem, seveda. Škoda, da Argentina ni v Evropi ... 

Hja, mal preverm kaj se dogaja, potlej bo pa počas treba že na šiht. Preden grem, si morm še porezat rožičke, ker so mi že mal preveč zrasl. Nočem, da folk vid, da jih streže ena hudička. Se bo to razvedl po vasi, bojo hotl vsi to vidt in js se bom utopila u delu. NE, TO PA ŽE NE! Nočem bit glavna atrakcija. A si predstavlate, da bi začel pobirat ustopnino, da bi si me folk lahko ogledov. Pa sej to bi blo grozn!! No ja, če bi šlo 100% tega denarja k men, bi mogoče še šlo. Ampak jst bom vseen raj vzela žago in jih kr lepo požagala. Če mi bo šu kdo na živce, mam pa še zmerej spodi pod pultom skrite vile in jih lahko nasadim gor. (21. julij 2006)

Oh ja, jaz in moja razglabljanja o lastni zlobi :) Ja, znam biti zlobna, če je treba. Pa včasih tudi takrat, kadar ni.

Vem, zakaj sem bla včeraj tako čudna. Mlaj je bil. In ja, luna name vpliva. In to zlo. Še preveč. Sploh mlaj in polna luna. Začne me dajat en teden pred polno luno in me daje do enega tedna po polni luni. Nato me spet začne metati en teden pred mlajem in me meče do enega tedna po mlaju. Ob polni luni in mlaju je vrhunec. Torej sem ga včeraj dosegla. Sedaj stanje nekoliko upada. Do enega tedna pred polno luno. Torej imam en teden časa, da se počutim dobro in polno energije. (24. avgust 2006)

Luna in njeni vplivi name ...  V bistvu ni ravno kul, ko sem kakšen dan ali dva pred polno luno totalno našpičena, nadležna, prstjena (oh, kako obožujem to besedo!) in še kaj. In grem na živce že sama sebi, kaj šele drugim. V takih trenutkih bi se najraje zabubila v en kot in prilezla iz njega šele, ko bi bila polna luna že mimo.

Pluton je kriv! Zdaj vem, da je za vse kriv Pluton. Za mojo slabo voljo je kriv Pluton. Za moje nihanje razpoloženja je kriv Pluton. Za moje izpade je kriv Pluton. Še za to, da so moje hlače umazane, je kriv Pluton. Za to, da je mraz, je kriv Pluton. Za to, da so drugi težki, je kriv Pluton. še za to, da pišem dnevnik je kriv Pluton! 

K vragu s tabo, ti grdi, grdi Pluton! (26. avgust 2006)

Če ni luna, je pa Pluton :D Zapis je nastal v času, ko so se znanstveniki odločili, da Pluton ni planet. Razumem jih, da so se odločili tako, če je pa očitno delal tako štalo :D

Zadnje čase včasih razmišljam o čudnih stvareh. No, ne ravno čudnih, ampak o takih, ki me še čakajo, čeprav ne prav kmalu. Vsi mi pravijo: "Ne misli še na to, veš koliko časa še imaš." Hja, že res, da sem še vedno najstnica, ampak čas beži hitro. Včasih še prehitro. In kar hitro bo tu zaključek faksa, čas, da se dokončno odselim, si ustvarim svoj topel domek in počasi začnem razmišljati o družini. Kaj bo, če takrat na to ne bom pripravljena? Ja, nastopilo bo že malo kritično stanje ... Po eni strani komaj čakam, da zaključim faks in počasi postanem mamica. Ja, se že vidim v tej vlogi, ampak vsaj še par let ne. Bom že vedela, ko bo čas za to. Otroke sem imela itak že od nekdaj rada. Že res, da je mojčkanje tujih otrok povsem drugačno od mojčkanja svojih, ampak se bom že znašla. 
No ja, stopimo še malo na realna tla. Najprej treba uspešno zaključit faks, dobit nekoga, s komer se bom odselila (ker kdo pa pravi, da bo to ravno moj zdajšnji dragi), se odselit, potem pa seksat, da bo mlado družinico "obiskalo" še neko majhno bitje, ki bo potem nedoločen čas povsem odvisno od mene. Pa že spet sanjam ... Očitno sem danes sanjačica. Bom o realnosti pisala kdaj drugič.  (28. november 2006)

Hehe, zanimivo je prebrati besedo najstnica. A najstnica da sem bila? Uh, kje je že to :D Sicer sploh ni tako dolgo nazaj, ampak sebe in besedo najstnica že nekaj časa težko povežem. Spomnim se, kako so me sošolke vedno debelo gledale, ko sem rekla, da bi bila rada mlada mamica. Da bi imela prvega otroka nekje do 25. leta. Kaj mi ni jasno, so me spraševale. Pa saj je treba najprej videti svet, najti bogatega moža, si zgraditi ohinslupsuperduperdobro kariero, potem pa mogoče še naredit enega otroka, če menopavza še ni usekala. Jaz sem vedno razmišljala tako, da bi imela otroke prej, ko bom imela še veliko energije in generacijski prepad ne bo prevelik, svet bom pa raziskovala, ko se bodo otroci osamosvojili. Zakaj pa ne?

Včasih se sprašujem, koliko možnosti dati človeku. Samo eno? Še drugo? Nato še tretjo? Še n-to? 
In še eno vprašanje. Ali dati vsem ljudem enako število priložnosti? 
Na drugo vprašanje sem si že takoj med tipkanjem odgovorila kar sama. Je to enakost, če nekoga že po prvi možnosti odsloviš na ne ravno lep način, nekomu drugemu pa privoščiš tri možnosti in bi mu še četrto, če bi tako naneslo? Ne, ni enakost. Nekateri imajo očitno privilegije. Toda zakaj? Zakaj se nekaterim pustim, da mi vedno znova naredijo isto stvar? Poleg tega tudi sama vem, kakšen bo razplet ... Sem bila neumna? Sem bila naivna? Sem zaupala napačnim ljudem? Sem upala, da se bo končno spremenilo? Sem upala, da bo tretji konec končno srečen? 
Pripravljena sem dajati dodatne možnosti, če začutim, da si jih oseba zasluži. Če z enim samim atomom svojega srca zaslutim, da bo oseba možnost znala izkoristiti. Pa ne za to, da izkoristi mene, ampak da si pridobi moje zaupanje nazaj. Pri nekaterih tudi zadnji srčni atom odpove. Taki so takoj odpisani. In taka je bila ONA. In ON ni bil tak. Ali pa je bil, le da sem bila jaz preveč zaslepljena, da bi to lahko videla. Mogoče sem bila gluha za opozorila ostalih. "On pa že ni tak" sem si rekla po vsaki sovražni proipombi. In še danes ne verjamem, da bi bil tak. Mogoče se motim. Upam pa, da se ne. Če bom ugotovila, da se motim, ne bo dobro. Ker bom obžalovala vsako solzo posebej. Se pravi se bom lahko sekirala kar do smrti. Tega nočem, zato o tem ne bom več razmišljala.  (23. januar 2007)

Pojma nimam, na kaj se ta zapis nanaša, ampak mi je pa všeč razmišljanje.

Včasih se spravim brat svoj dnevnik. In takrat velikokrat kar obnemim, ker mi niti pod razno ni jasno, kako sem lahko napisala določene zapise. Pa ne, da bi bila zgrožena nad svojim pisanjem, ampak včasih se mi zdi ubeseditev lastnih občutkov blazno fenomenalna. Ne me imeti za narcisoidno (čeprav je je ta lastnost dosegla stopnjo moderate). Nevednemu bralcu se lahko vpisi s svojimi razglabljanji ne zdijo nič posebnega. Ampak večina bralcev vidi le eno dimenzijo, to je dimenzija besed. Sama imam vpogled še v drugo, to so lastna občutja. In harmonija teh dveh dimenzij da tisto fenomenalnost o kateri govorim. Včasih se vprašam, kako mi je uspelo določene občutke tako dobro pretopiti v besede, jih tako dobro izraziti. In najbrž bom nekega dne z enakim občudovanjem prebrala tudi ta zapis. Najbrž bodo nekega dne tla ponovno ujela mojo čeljust in bodo oči izstopile iz jamic pri branju točno tega zapisa. Zdaj se mi ne zdi nič posebnega. Ko ga bom brala v neki časovni distanci (mogoče le en dan, mogoče en teden, morda pa celo mesec ali leto) se bo šele pokazal v vsej svoji fenomenalnosti. (25. januar 2007)

Ravno o tem sem pisala zgoraj in vidim, da ni bilo prvič. Le veliko preprosteje je bilo povedano.

Naj bo to dovolj za prvi del. Drugi pride, ko pride. In glede na to, da sem šele v januarju 2007, drugi definitivno ne bo tudi zadnji. Koliko natančno jih bo, ne vem. Odvisno od tega, kaj vse bom vključila v nadaljnje zapise.