Včeraj zvečer sem se odločila, da grem danes po službi na fitnes. Pridno sem pripravila vse, kar potrebujem za to, preden sem šla spat. Zjutraj sem tako zagrabila torbo in vrečko in šla v službo, še malo meglena, da sem se lepo zlila z ljubljanskim jutrom. Ko pa se je med službo vedno bolj kazalo sonce in se je toplilo, mi je fitnes vedno manj dišal (in to ne zaradi morebitnega širjenja kakšnih specifičnih vonjav).
Tako sem se odločila, da odnesem stvari domov, se preoblečem in jo mahnem ven, saj bi bil greh biti zaprta v fitnesu ob tako lepem soncu zunaj. Sploh ker poletje z njim ni bilo tako zelo radodarno, kot smo verjetno vsi pričakovali in si želeli. Malo sem kolebala med Debnim vrhom, ki mi je takole s kolesom in potem peš naprej postal zelo všeč, in samo med kolesom. Na koncu sem se odločila za kolo, ker sem pri tem malo bolj občutljiva za vreme in temperature.
Doma sem tako odložila stvari, se za deset minut usedla, nato pa, preden bi se mi uspelo preveč zasedeti in bi mimo mogoče prišla še lenoba, se preoblekla, pobasala osebno, telefon, ključe in eno žitno ploščico za vsak slučaj in šibala ven. Moj švin mi je bil prav hvaležen, da sem ga po daljšem času spet peljala na eno malo daljšo turico, saj sem ga letos morda kar malo preveč zanemarjala. Nisem imela nobenega določenega cilja. Edini cilj je bil, da poskusim narediti krožno turo, če pa to ne bo šlo in ne bo nobenih hujših klancev, se po dvajsetih kilometrih obrnem in grem domov - do kamor pač pridem, pridem. In to drugo je tudi bilo. Sicer ne ravno po dvajsetih kilometrih, ker sem prišla do precej prometne ceste, po kateri se mi pač ni dalo voziti še slab kilometer, tako da sem se obrnila po dobrih devetnajstih.
Nazaj sem šla nekoliko bolj po turistično - z nekaj postanki ob poti, da sem lahko malo uživala še v kakšnem razgledu, pa da sem se malo seznanila z zgodovino.
Pri sotočju Ljubljanice in Save sem razmišljala, ali bi pojedla tisti cuker, ki sem ga imela s sabo, saj so bile noge tam od tridesetega kilometra naprej že kar malo težke, pa sem si rekla, da teh nekaj kilometrov bom pa že pregrizla in si cuker privoščila doma.
Ja, noge so bile težke, ampak vseeno nisem mogla, da ne bi naredila še enega manjšega ovinka - dobrih devetnajst plus dobrih devetnajst pač ni štirideset. Sicer ne zmanjka veliko, pa vseeno. Domov sem prišla po dveh urah in nekaj malega minutah in nekaj metrih čez štirideset kilometrov. Zadovoljna in prijetno utrujena.
Naslednjič se moram spomniti edino, da bi bilo fino, da se odpeljem nekam proti zahodu, da bom imela nazaj grede večerno sonce v hrbet, namesto da se mi blešči v obraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar