Že dolgo nisem pisala bloga. Morda je čudno prebrati prvi stavek, saj zadnja objava sploh ni nastala dolgo nazaj. Ampak tisto ni bilo pisanje. Tisto je bilo kopiraj prilepi. In tudi kar nekaj prejšnjih objav v bistvu ni bilo pisanje, ampak instagramirane objave brez filtrov čez fotografije z vmesnimi besedami in stavki. Govorim o "starošolskem" pisanju. O tistem, ko pisanje ni obvezni dodatek k fotografijam, ki bi jih rad pokazal. Govorim o pisanju zaradi pisanja samega. Pa nikakor ne namigujem, da je z objavami, pri katerih so v ospredju fotografije, kaj narobe. Sploh ne. Samo pogrešala sem pisanje. Tisto, ko se usedeš in pišeš. Ko ne brskaš po fotografijah in se odločaš, ali bi bila primernejša fotografija sončnega zahoda, posneta ob 20.55, ali tista, ki je nastala minuto kasneje.
Tako sem poiskala svojo knjižico blogovskih osnutkov, idej, prebliskov in zamisli in malo polistala po njej. Našla sem kar nekaj idej, ampak se nisem hotela lotiti kar česarkoli. Med osnutki imam nekaj "udarnejših" objav, ampak za tiste rabim pravi navdih, saj jih nikakor nočem dokončati na silo. Ker vem, da ne bi izpadle tako, kot sem si jih zamislila. In če se mi včasih ne zdi s tem nič narobe, pri teh objavah ni tako. Ker je v njih vloženih kar nekaj misli in truda. In nočem, da se to izgubi tam pri začetku objave, preden nekje v tretjem odstavku začne postajati prisiljena.
No, pri vsem tem iskanju se mi je oko najbolj ustavilo pri nadaljevanju prigod iz mladih dni. In sem že pridno naslovila objavo, določila oznake in se spravila k pisanju. In si po zgoraj spisanih dveh odstavkih premislila. Ker bi bil med uvodom in dejansko vsebino zapisa prevelik preskok. In iz besede iz besedo nekako ugotavljam, da sem se odločila pravilno, saj bi bil to spet samo neki seznam, s katerim sicer ne bi bilo prav nič narobe, ampak vseeno ne bi bil to, kar sem si zamislila za danes.
Danes pišem zaradi pisanja. Niti ne zato, ker bi rada z vami delila ne vem kakšen del svoje preteklosti ali svoje duše. Enostavno zato, ker bi rada pisala. Pustila, da mi misli odtavajo tja, kamor hočejo same. Ker rada pišem. Ker me pisanje sprošča. Tudi zato ne maram "prisiljenih" objav. Ker takrat pisanje ni sprostitev, ampak neka "zahteva". In to mu jemlje tisti čar, ki sem ga zadnje čase nekoliko pogrešala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar