sobota, 05. julij 2014

Pocestniške dogodivščine

Danes, prav na zadnji dan razstave, smo se s Petro in ta drugo Tamaro odpravile na Pocestnico, ready-made galerijo na prostem. Vsaj zase lahko rečem, da nisem neka huda ljubiteljica sodobne umetnosti in je, če sem čisto iskrena, niti ne razumem najbolje, ampak na Pocestnico me je nekako vleklo. Tako smo plačale tistih 0 evrov (Petra je izkoristila še dodatni 50-odstotni popust za študente) in vstopile.


Pridno smo sledile rdeči črti in si ogledovale umetniška dela, nad katerimi smo bile res navdušene, sploh nad prekrasno fresko, ki je bila vsakič, ko smo jo pogledale, malo drugačna.

Klik na fotografijo vam lahko pomaga pri branju, razen če
vidite tako dobro, da povečave ne potrebujete.


Pri Ultimatu meji! smo imele srečo, da so se performerji hitro pripeljali in sta lahko Petra in Tamara izvedli dejanje "simboličnega upora", ki nam ga je uspelo tudi dokumentirati.


Pocestnica včasih tudi malo pokomandira in od tebe zahteva, da na primer počepneš ali da vtakneš roko v kovinski zaboj. Ali pa da smešno hodiš (žal strokovne ekipe ni bilo v observatoriju, ampak se tolažimo s tem, da nas je posnela vsaj kamera). Pa da se malo usedeš in razmisliš. In tudi da izvedeš dejanje "simboličnega upora, kot je prikazano zgoraj. In seveda ne moreš, da navodil ne bi upošteval, saj to ne bi bilo zabavno.








Bilo je nekaj del, ki so nas še posebej navdušila (poleg že zgoraj omenjene in prikazane freske). Na primer Kožna bolezen, serija Dekonstrukcija kolesa, Pokrpani spomin, Nevidno drevo in umetnikov oče, ki skuša odpreti senčnik.










Ne morem napisati drugega kot to, da smo bile vse res blazno navdušene in bi si želele, da razstava ne bi trajala manj kot en mesec. Idealno bi bilo, da vsaj celo poletje. Strinjale smo se tudi, da bi si želele več takih originalnih projektov. 

Če bi razstava še trajala, bi vam priporočila, da si jo ogledate. Lahko pa tudi jutri (čeprav vas večina verjetno to bere že danes ali še kakšen dan kasneje) zavijete proti Križankam v upanju, da še niso pospravili vseh eksponatov.

Ker se nam še ni dalo domov, smo se odločile, da gremo še na grad na poroke. Mogoče bi spet videle kakšno fejsbuk nevesto. No, še preden smo prišle do gradu, smo naredile en ovinek do ingverjevega sladoleda (no, pa slane karamele, jogurta in maline), nato pa res na grad.


Prvo poroko smo dočakale, še preden smo sploh stopile skozi grajska vrata. Na mostu sta nas ustavili dve ženici in pomignili proti svatom pod mostom, češ da potrebujejo pomoč, da bi nekdo pritisnil na sprožilec na fotoaparatu. Malo smo se čudno gledale, pa se vendarle nekoliko negotovo odpravile dol in poskrbele za dve poročni fotografiji. Kaj dosti več porok nismo doživele, saj smo bile že malo pozne. Tako smo se samo usedle na eno pijačo in delale dež. Tamara je morala sicer malo pred šesto iti, s Petro pa se nisva dali in sva kar še sedeli in skoraj zaprli grajsko kavarno. Pred odhodom z gradu pa sva se še neprostovoljno izgubljali po hodnikih grajskega podzemlja. 

In če sem mislila, da bom doma že do prve današnje nogometne tekme, sem se močno uštela, saj sem bila ob koncu te tekme še deset minut stran od kolesa. Rada imam take dni, ki se tako prijetno razvlečejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar