četrtek, 10. julij 2014

Hotelski fotošuting

Pa je končno prišel čas, ko lahko spet pišem o hotelu. Predstavljam si, da sem verjetno jaz bolj navdušena nad tem kot vi, ampak bom pa zelo vesela, če se boste vsaj delali, da ste tudi vi navdušeni tako zelo. Še bolj bom pa seveda vesela, če boste tudi dejansko tako navdušeni. Pa da ne zabluzim preveč ...

Zgodovino hotela si lahko preberete v zapisu iz prejšnjega leta. Mi je pa uspelo med letošnjim internetnim raziskovanjem najti še eno zgodovinsko fotko iz hotela.

Vir
Da pa ne bom letos samo prilepila enega kupa fotk (in to res ogromnega), prej še nekaj besed o najini "hotelski preteklosti". Prvič sva vstopila v hotel oktobra 2010. Malinska je bila prazna. In ko napišem prazna, resnično mislim prazna. Tistih nekaj deset domačinov in midva. Nobenega turističnega vrveža. In še tak tipičen jesenski dan je bil. Šla sva na sprehod, Uroš je omenil, da je tam nekje en zapuščen hotel, pa sem rekla, če greva malo pogledat. In plan je bil res samo tak, da prideva do hotela, ga dvakrat pogledava, se obrneva in greva.

No, ta plan se je razvlekel v dve uri in pol. Dogodivščina je bila nepozabna in nepozabno grozljiva. Še danes, ko pišem o tem, se lahko spomnim občutkov, ko sva prestrašeno stopala po hotelu. Veliko je k temu prispeval obisk izven sezone, ko je Malinska tako ali tako čisto tiha, zato sva poskočila ob vsakem pišu vetra in ob vsakem šumu. Pa sva vseeno kar hodila in hodila in se vedno bolj navduševala ob vsaki novi stvari, ki sva jo odkrila. Dokler nisva prišla do krvave stopinje.


Če nama ni srce padlo v hlače že prej, nama je takrat sigurno. Glede na to, da črepinje in razdrobljeno steklo ležijo povsod naokoli, se ob neprimerni obutvi seveda sploh ni težko porezati do krvi in očitno se je zgodilo ravno to. Ampak ko že tako ali tako hodiš okoli ves presran, ti taka najdba ni v ne vem kakšno tolažbo in v glavi začneš sestavljati takšne in drugačne zgodbice, kaj se je zgodilo.

Se pa vseeno nisva pustila pregnati. Že naslednje leto sva se vrnila po novo dozo raziskovanja - in tako še na vsakem oddihu po tistem. Res je zanimivo opazovati spremembe iz leta v leto. Na primer notranji bazen.














Še najmanjša razlika je med lani in letos. Verjetno tudi zato, ker ni ostalo več dosti, kar bi se dalo odnesti. No, seveda se najde na primer hladilnik v bazenu. Ali pa blagajno (ki bi bila sicer potrebna konkretne obnove, pa vseeno). 


Verjetno bi se našel kdo, ki bi vprašal, če se po toliko obiskih hotela in toliko urah, preživetih v njem, sploh še najde kaj novega. Najin odgovor je ja. Sploh če si vzameš dovolj časa in se povzpneš tudi v višja nadstropja. In se morda povzpneš tudi na streho. Samo zbrati moraš pogum, da se sprehodiš po stopnicah, ki so na nekaj delih že tako ozke, da je kar malo strašljivo. V tem primeru vidiš, da se najdejo tudi sobe, ki niso izropane, kopalnice, v katerih je tudi kakšno stranišče, spalnice, v katerih je še kakšen stol ali jogi. Ali napis na ogledalu, ki je sicer tam zaradi geocachinga, ampak tega pač ne vedo vsi obiskovalci. Najde pa se tudi kakšne papirje, ki pričajo o hotelskem poslovanju.














Letos nama je uspelo najti tudi kuhinjo in kar malo začudena sva bila, da je nisva odkrila že prej, saj sva se veliko sprehajala v njeni bližini. V njej sva našla tudi impresivno ogromno tablo z načrtom delovnih mest v kuhinji in restavraciji.



Če vam pogled na vse zgornje fotografije slučajno (še) ne vzbuja občutka, da bi bil hotel idealen prostor za snemanje kakšne grozljivke (pa zelo sumim, da vam ga), za pomoč še kakšna fotografija.






Čisto za konec pa še nekaj fotk - ker mislim, da jih še niste videli dovolj.








Ni komentarjev:

Objavite komentar