sobota, 12. julij 2014

Karnijski krst

V Karnijske Alpe me je vleklo že kar nekaj časa. Ampak ko sva se z mami zadnje čase menili za hribe, nama v tisti konec nekako ni zneslo, saj bi morala iti zato v domače konce en dan prej in tam prespati, jaz pa sem imela večinoma čas samo en dan. In ko mi je zdaj uspelo iti gor že v petek, mi ni bilo treba dvakrat premisliti, ko me je mami vprašala, v kateri konec bi šla. Rekla mi je, naj kar malo pobrskam in tako sem prišla do Krniških skal. V igri je bil sicer še Poludnik, ampak so mi bile skale bolj vabljive. In sva bili zmenjeni.

Budilka naju je pustila sprati do šest in petnajst, ko naju je pregnala iz postelje. Še malo zaspan zajtrk in malo pred sedmo sva bili že na cesti. Slabo uro kasneje je bil čas, da modro strelo parkirava na Mokrinah in jo naprej mahneva peš. Najprej skozi svižčevo deželo, kjer sva uživali v žvižganju svizcev, ki so bili najini edini spremljevalci. In prav nič boječi niso bili - pridno so kukali iz svojih rovov prav blizu naju.


Pri zgornji postaji žičnice sva bili še preden je ta sploh začela delovati. Vsaj za turiste - žičničarje je že pripeljala gor. Tako sva bili še vedno sami in v tem sva prav uživali, saj nobena od naju ne mara v hribih preveč ljudi. Oziroma je obema ljubše, če jih ni veliko, še najljubše pa nama je, če sva sami. In sami sva bili prav do vrha (vmes je bilo seveda treba pobrati še dva geocacha), kjer sta že posedala dva Italijana, ki pa nista bila moteča. Tako sva se malo pofotografirali, malo poafnali, pojedli vsaka polovico čokoladice, ko pa so se začele proti vrhu valiti trume ljudi, sva se odločili, da se pobereva dol.












Že na poti na Krniške skale sva pogledovali proti sosednjemu hribu in sklenili, da zlezeva še nanj, če nama bo vreme še dopuščalo. In imeli sva to srečo, da nama je. Tako sva se povzpeli še na Kammleiten (slovenskega imena nama na žalost ni uspelo najti) in se še dodatno izognili gužvi. Na vrhu sva bili sami in po konkretni dozi skakanja sva si končno zaslužili še jabolko in nekaj piškotov.






Na poti navzdol sva videli še nekaj svizcev in opazovali krave, ki so prav leno poležavale naokoli. Preden sva se odpeljali, pa sva še enkrat pogledali proti osvojenima hriboma.



Fajn občutek je, ko si nekaj čez dvanajst že z dveh hribov. In ko greš po zasluženem kosilu še na jutranjo kavo (pa kaj, če jo piješ ob pol treh popoldne), na kateri lahko posedaš tudi eno uro ali več, pa nimaš nobene slabe vesti, da zapravljaš dan. In tako zaključiš še en hribovski dan. Lep hribovski dan - sicer pa, kateri hribovski dan pa ni lep? S tako super družbo pa sploh.

2 komentarja:

  1. tiste klopce na vrhu skale na četri sliki izgledajo s a n j s k o

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res, ja. Človek bi kar zlezel tja, se usedel in cel dal užival v miru.

      Izbriši