Tole sem želela objaviti že pred kakšnim tednom, pa se takrat ni izšlo. Dve podobni objavi sem že napisala: prvi del ko sem bila majhna in ko sem bila majhna v fotografijah. Seveda pa tisto, kar ste lahko prebrali do zdaj, ni bilo vse, kar sem počela, zato bom tokrat z vami delila še nekaj otroških dogodivščin. Torej, ko sem bila majhna, sem ...
- zasovražila
tek na smučeh. Cel
teden šole v naravi samo tek na smučeh. Pa to niti ni bila glavna težava.
Tek na smučeh mi pač nikakor ni šel in priznam, da sem močno zaostajala za
vsemi drugimi. Pa niti to še ni bila glavna težava. Glavna težava je bil
učitelj, ki me nikakor ni znal spodbujati, ampak me je ves čas samo
priganjal, naj grem hitreje. Hitreje po ravnem. Hitreje v klanec. In tudi
hitreje po klancu dol, česar me je bilo sploh groza. Hvala, gospod
učitelj, zaradi vas imam še danes odpor stopiti na tekaške smuči.
- se v
istih toplicah, ki sem jih omenila že v prejšnji objavi, zagledala
v pianista. Spomnim se samo tega, da je imel daljše lase. In da mi je
bilo všeč, kadar je zaigral Lili Marlen. In enkrat jo je zaigral na mojo
željo. Če se prav spomnim, sem se z njim tudi fotografirala.
- si pred
tuširanjem čez kabino zložila vse cunje, ki sem jih nameravala obleči.
Od tiste cunje, ki sem jo nameravala obleči nazadnje, do tiste, ki sem jo
nameravala obleči najprej. Resnično namreč nisem prenesla tistega mraza,
ko stopiš iz tuš kabine.
- v
mamini garaži s sosedo odprla Gostilno pri Ceglu. Delovala je
eno poletje, v njej sva stregli malinovec, vodo in še nekaj drugih stvari,
ki sva jih "kupili" vsaka v svoji shrambi. Stanovalci iz naše
hiše so prav radi prišli v gostilno malo pokramljat. Najzvestejši gost je
bil moj brat, ki si je nabral tudi največ štempljev in na koncu "po
pošti" prejel zahvalo za pogoste obiske.
- preskočila
prvi razred.
Oziroma hodila v prvi razred samo nekje dva meseca, nato pa nekega
jesenskega dne po malici postala drugarka. V prvem razredu sem se
dolgočasila, saj sem znala že vse, kar so se učili. Pa so me poslali na
neke teste in ugotovili, da bi po znanju, ki ga imam, z lahkoto obiskovala
(in tudi naredila) drugi razred.
- se v Benetkah navduševala nad golobi. Če bi bilo po moje, bi jih hranila, božala in po možnosti še kakšnega odnesla domov za domačo žival. In sploh nisem razumela, kako lahko kdorkoli te ljubke leteče živalce imenuje mestne podgane.
Kaj ste pa vi počeli, ko ste bili majhni?
Ni komentarjev:
Objavite komentar