sobota, 09. maj 2015

Nazaj v tirnicah

Zdi se mi, kot da bi bil ravno včeraj prvi maj, ko sva se v Ljubljani usedla na vlak in se podala na slabih deset ur dolgo pot na Češko, pa je minilo že več kot 24 ur od najinega povratka. Seveda je dopust minil prehitro. Vedno je tako.

Včerajšnje popoldne je minilo v nekakšnem polsnu - oba sva bila še pod češkimi vtisi, poleg tega pa utrujena od nočno-dnevne poti domov. Spanja na povratku kaj dosti ni bilo, pri meni le v obliki okoli polurnega dremeža, Urošu je uspela kakšna ura ali dve več. Ne najboljši recept za kakršnokoli, razen kavčarsko učinkovitost. Tako sem že pred osmo zvečer padla dol in se dvignila šele danes zjutraj. 

In danes se že skoraj zdi, kot da sploh ne bi odšla. Na to, da naju ni bilo, nakazuje okoli 800 fotografij, ki so razporejene med oba mobitela in digitalca, in nekoliko nižje stanje na računu. In seveda kar nekaj spominov. Ker sva šla v Ostravo precej turistično, ne samo hokejsko-pijansko, sva se trudila, da sva vsak dan kar najbolje izkoristila. Živalski vrt, razgledni stolp, muzej premogovništva, svet tehnike, voden izlet v Krakov in Auschwitz ... 


Z zanimanjem sva opazovala mesto, ki je za en teden postalo najin drugi dom. Ugotavljala sva, da imajo igralnico na vsakem koraku. Da nama je javni prevoz zelo všeč - se bojim, da bom hotela naslednjič na trolo v Ljubljani vstopiti kar pri srednjih ali zadnjih vratih. Mogoče bom tudi čakala tramvaj ali trolejbus. Da je Ostrava podobna Jesenicam. Da je v njej veliko neavtohtonih Čehov. Da bi se nama bolj splačalo piti pivo kot kavo. Da bi se lahko na vsakem drugem koraku tetovirala ali si prebodla izbrani del telesa. 

Seveda sva uživala tudi v hokeju. In hokejskem utripu, ki se ga je najbolj čutilo okoli Čez arene in na ulici Stodolni, kjer pa se nisva kaj dosti zadrževala. Sicer pa se je hokejsko vzdušje kar malo porazgubilo. Edino Fince sva srečevala povsod, kamor sva šla. Ni jih težko zgrešiti, saj cele dneve hodijo okoli v hokejskih dresih in s pomalano faco. In pijejo pivo. Veliko piva. Deset piv na mizi za štiri ljudi, pa potem vmes enkrat še runda ta kratkih. Prvo pivo takoj po zajtrku. Midva ga v celem tednu (oba skupaj) nisva spila toliko kot oni v enem dnevu.


Prijeten dopust je bil. In zanimiva izkušnja tekmovanja na tako visokem nivoju. Z veseljem bi gledala še kakšno tekmo več, ampak je bilo treba žal domov. Čudno je bilo gledati tekmo po televiziji. S komentatorjem. Brez dretja in skakanja. Z reklamami. 

Še več besed in fotografij pa v prihodnjih objavah.

Ni komentarjev:

Objavite komentar