Če rad govoriš, je zajebano ostati brez glasu

Včeraj sem imela cel dan nekoliko raskav glas, proti večeru vedno bolj, in s puncami smo pred Jastogom smeje ugotavljale, da je moj glas prav seksi. 

Danes zjutraj pa vse skupaj že ni bilo več smešno, ko sem prvič odprla usta, da bi kaj povedala - glas nikakor ni hotel sodelovati in iz mojih ust je prišlo samo nekakšno čudno piskanje. 

Dokler si doma in se ti ni treba ukvarjati in pogovarjati z nikomer, sploh ni nobenega problema. Ko te tašča povabi na kosilo, je malo nerodno, ko te kaj vpraša, ti pa se trudiš spraviti kaj iz sebe. Ne veš, ali bi se trudil govoriti ali bi raje šepetal, čeprav je to večji napor za glasilke. Ampak pri govorjenju se bolj mučiš. In potem pač večino časa molčiš, sem pa tja pa poveš kakšno malenkost, ampak se omejiš na zelo malo besed naenkrat.

Je pa potem treba še v službo. Saj ne da bi tam ves čas samo klepetali, ampak vsaj enkrat na dan, ponavadi pa dvakrat, gremo po kavo. Med tem se seveda pogovarjamo. Med delom pokomentiramo kakšen članek. Včasih imamo kakšno dilemo in jo skupaj razrešimo. Preberemo na glas kakšno cvetko in tako poskrbimo za malo smeha. Rečemo kakšno kar tako. 

Čisto vsakdanje dogajanje, ki pa postane zelo oteženo, ko se glas skrije neznano kam. Ko želiš povedati, da ti je bil film, ki si ga videl prejšnji večer, všeč v vsej svoji bizarnosti in odpuljenosti, pa tega ne narediš, ker nočeš obremenjevati glasilk in se preveč naprezati. Ko skušaš v čim manj besedah pojasniti, zakaj si prejšnji dan gledal Peco samo od spodaj, nisi pa občudoval razgledov z nje. Ko bi se rad vključil v kakšno debato, pa raje samo molčiš. In se namesto govorjenja nalivaš s čajem z medom. 

Če bi bila po naravi zelo molčeča, ne bi bilo tako hudo. Tako pa rada govorim. Saj včasih mi zelo paše biti tiho. Ampak raje sem tiho, če je to moja izbira, ne izbira mojega neobstoječega glasu.

(Je pa vsaj malo zabavno gledati obraze ljudi, ko prvič slišijo, kakšni zvoki prihajajo iz tvojih ust, ko se trudiš nekaj povedati.)