No, resnici na ljubo ni nikoli zares odšel, samo njegova ta glavna je malo štrajkala. Če zdaj pričakujete neki zelo dober razlog, zakaj, vas moram razočarati, ker ga ni. Najboljše, česar se spomnim, je en navaden ogromen pač.
Tudi sama nisem bila najbolj zadovoljna, da se je na njem toliko časa nabiral prah. Vsake toliko časa sem ga odprla, malo zijala vanj kot tele v nova vrata in ga spet zaprla. Do naslednjič. In vsake toliko časa me je prešinila kakšna misel, za katero se mi je res zdelo vredno, da jo zapišem in z njo prekinem vedno daljši molk. Pa je pri tem tudi ostalo. Ko enkrat padeš ven, se je vedno težje spraviti nazaj noter. (Velja tudi drugje. Kar vprašajte me, kdaj sem padla ven iz diplome in koliko časa je trajalo, da sem padla nazaj noter. Oziroma ne. Ne sprašujte me tega.)
Če ste po tako dolgotrajnem molku pričakovali kaj globljega od tega, kar ste ravnokar prebrali, vas moram žal znova razočarati. Tokrat sem želela samo povedati, da namesto zimskega spanja lezem iz luknje.
Bil je že čas.
Dobrodošla nazaj, draga. :)
OdgovoriIzbriši