sobota, 05. december 2015

This is a weeping song ...

No, v resnici ne, samo en jokajoč naslov sem želela pa se mi je zdel Nick Cave prava oseba za to. 

Za začetek eno priznanje. Sem jokica. Ogromna jokica. Jokam od žalosti. Pa od jeze. Od stresa. Nemoči. Veselja. Ganjenosti. Ob glasbi. In ob filmih. Ob lepih prizorih. 


In naj vam povem še nekaj. Močno zajebano je. Ker me spravijo v jok tudi čiste neumnosti. Kadar sem utrujena ali nenaspana, še bolj in še hitreje. In ne znam se zadržati. Takole doma, med štirimi stenami, mi je vseeno. V javnosti/službi/družbi je pa nadležno. In totalno neprijetno.


Bila pa je ena priložnost, ob kateri nisem jokala, pa sem bila prepričana, da bom. Na svoji poroki. Mogoče se sliši čudno. Tudi sama sem bila presenečena. Pa sem od marsikatere neveste prebrala, da je sicer najhujša jokica, na svoji poroki pa ni jokala. Zase sem bila prepričana, da si bom že v prvih petih minutah odplaknila ves mejkap z obraza. Pa si ga nisem. Še danes mi ni jasno, kako.


Zgoraj je le nekaj videov, ki so me spravili v jok. V jok me je spravil tudi film Dotik praznine. In celo med pisanjem o njem sem jokala. Da o teh fotografijah ne govorim.

In tudi ob takih prizorih v hribih potočim kakšno solzo.






Ni komentarjev:

Objavite komentar