"Dejmo, Slovenci!" ali S pakom na palici ob bando

Da si resnično prišel z dopusta, se zaveš takrat, ko greš prvič v službo. Če prej še nekoliko z glavo plavaš v oblakih in si dopoveduješ, da saj še ni zares konec, se ta balonček razpoči v trenutku, ko prestopiš prag službe. Človek sploh ne bi verjel, kako hitro se lahko odvadiš večurnega neprestanega buljenja v ekran, zato je prvi dan vedno malo težko. Se pa hitro spet navadiš in padeš nazaj v ustaljen ritem.

Ampak danes nimam namena pisati o tem. 

Glede na to, da sva v Ostravo odšla zaradi hokeja, se mi zdi prav, da pri dopustniškem poročanju začnem s hokejem.

Super je bilo doživeti tekmovanje na tako visoki ravni. V živo gledati tekme naših hokejistov proti hokejskim velesilam. Se dreti in skakati. Ja, tudi jezila sva se in bila razočarana, seveda bi bilo super v živo slišati Zdravljico (sploh pred polno dvorano Slovakov), a to se žal ni izšlo. Pa vendar mi Ostrava tudi s hokejskega vidika ostaja v lepem spominu.

Hokejski utrip se je najbolje občutilo v okolici Čez arene, kjer smo se mešali navijači vseh držav. Nekaterih je bilo več, drugih manj ali skoraj nič. Nisem prepričana, ali sva srečala kakšnega Norvežana, ampak bolj se nagibava k ne. Tudi Američane bi lahko preštela na prste ene roke. Sem in tja se je pojavil kakšen Danec. Več je bilo Rusov in Belorusov. Ogromno je bilo Slovakov, ampak večinoma samo na tekmah, takrat so kot mravlje lezli iz vsakega vogala. Ko so zagledali kakšnega Slovenca, so bili navdušeni - kot da ne bi čisto verjeli, da res obstajamo. In ko jih je kakšnih 300 začelo skakati tam po montažni tribuni, mi je bilo jasno, kako se počuti človek z morsko boleznijo na ladji.

Največ pa je bilo Fincev. Bili so povsod in vedno. S pivom (ali tremi) pred sabo ali v roki. Oblečeni v drese, s smešnimi kapami, s pobarvano faco ali samo brado. Veseljaki. Ko sva okoli pol devetih hodila z zajtrka, so v hotelski avli pili že (vsaj) drugo pivo. Razen jutro po njihovi prvi zmagi, ko so jutranjo dozo očitno spili že prejšnji večer, in so molče žulili vsak svojo kavo.

Na tekmah je bilo vzdušje dobro - seveda pa je bilo odvisno tudi od tekme do tekme. Zdi se mi, da smo bili Slovenci najglasnejši in najzvestejši navijači. No, seveda so nas Slovaki zlahka preglasili - verjetno zato, ker jih je bilo kakšnih 7900 več kot nas. Sicer pa smo lahko preglasili vse druge navijače in smo zvesto navijali, tudi ko so naši izgubljali za tri gole. Enkrat nam je prišel pomagat tudi Bob.

Mimogrede, Bob in Bobek, maskoti prvenstva, sta bila blazno simpatična in odpuljena. In imeti sta morala ogromno živcev, saj s(m)o se vsi hoteli fotografirati z njima. Plezala sta po ograjah, hodila po stolih, se v ribo vozila po stopnicah, počela takšne in drugačne neumnosti in ves čas navduševala ljudi.

Tudi videi s prikazi kazni, ki so jih vrteli na ekranu pod stropom, so sila simpatični.

Super doživetje je bilo in z veseljem bi ga spet ponovila. Če sva se še v Ostravi spraševala, ali ne bo Rusija nemara predraga za ponovitev poti na svetovno prvenstvo najvišjega razreda, zdaj te dileme tako ali tako ni več, ker naših ne bo tam. Menda bo svetovno prvenstvo divizije I spet na Poljskem, torej bližje in cenovno mnogo dostopnejše. Pa še Krakov, kjer je bilo prvenstvo že letos, je krasno mesto. O tem pa naslednjič.

Vseeno pa bi veliko raje spremljala naše v Moskvi ali St. Peterburgu. Pa pač po televiziji ...