Oni dan sem se pri idiličnih okoli dvajsetih stopinjah sprehajala mimo Prešernovega trga. Vzdušje je bilo poznopoletno. Tudi če bi bila v kratkih rokavih, ne bi bilo prav nič narobe. Ob prečkanju enega od treh mostov pa mi je padlo v oči bingljajoče okrasje nad mostom.
Zametek praznične okrasitve je deloval kot prvoaprilska šala. Posmehoval se je z istega neba, s katerega me je grelo sonce.
Dobila sem občutek (no, dobila sem ga že mnogokrat, tokrat se je samo še okrepil), da živim v narobe svetu. V nenormalnem svetu. Ne vem, kaj me v prvi tretjini novembra bolj vrže iz tira - praznična okrasitev ali 20 stopinj. Seveda se zavedam, da vseh okraskov med ljubljanske ulice ne morejo navesiti eno uro, preden prižgejo lučke, kar bodo letos naredili tako bizarno zgodaj, da se bo veseli december začel že novembra. (Zadnjič sem poklicala brata in ga malo zafkavala, da bo letošnji rojstni dan konec novembra lahko praznoval v božično-novoletnem vzdušju. Ni bil vesel.)
Lahko pa bi nakupovalni centri s postavitvijo novoletnih jelk počakali vsaj toliko, da bi prvonovembrske sveče na pokopališčih pogorele vsaj do polovice, če že mislijo, da bi čakanje, da pogorijo do konca, nepopravljivo škodovalo njihovemu zaslužku. Uroš, ki dela v enem od takih nakupovalnih središč, se bo božično-novoletnega vzdušja nažrl še pred bratovim rojstnim dnevom.
Pa se vrnimo še za trenutek ali dva k tistim dvajsetim stopinjam. Razumem ljudi, da so srečni in navdušeni nad vremenom in tudi meni se malo dobro zdi, da mi iz omare še ni treba povleči zimske bunde, ampak še vseeno ne bi imela prav nič proti bolj novembrskim temperaturam. Nisem navajena praznovati svojega rojstnega dneva v kratkih rokavih in si niti ne želim, da bi to postalo tradicija. Eden od čarov jeseni so tudi nižje temperature, ki nakazujejo na to, da sneg v resnici sploh ni več tako daleč, kot se zdi zdaj.
Morda sem zato za koga čudna. Pa naj bom. Imam pač rada jesen, ki je podobna jeseni, ne pa poletnim dnem s temo ob petih.
Zametek praznične okrasitve je deloval kot prvoaprilska šala. Posmehoval se je z istega neba, s katerega me je grelo sonce.
Dobila sem občutek (no, dobila sem ga že mnogokrat, tokrat se je samo še okrepil), da živim v narobe svetu. V nenormalnem svetu. Ne vem, kaj me v prvi tretjini novembra bolj vrže iz tira - praznična okrasitev ali 20 stopinj. Seveda se zavedam, da vseh okraskov med ljubljanske ulice ne morejo navesiti eno uro, preden prižgejo lučke, kar bodo letos naredili tako bizarno zgodaj, da se bo veseli december začel že novembra. (Zadnjič sem poklicala brata in ga malo zafkavala, da bo letošnji rojstni dan konec novembra lahko praznoval v božično-novoletnem vzdušju. Ni bil vesel.)
Lahko pa bi nakupovalni centri s postavitvijo novoletnih jelk počakali vsaj toliko, da bi prvonovembrske sveče na pokopališčih pogorele vsaj do polovice, če že mislijo, da bi čakanje, da pogorijo do konca, nepopravljivo škodovalo njihovemu zaslužku. Uroš, ki dela v enem od takih nakupovalnih središč, se bo božično-novoletnega vzdušja nažrl še pred bratovim rojstnim dnevom.
Pa se vrnimo še za trenutek ali dva k tistim dvajsetim stopinjam. Razumem ljudi, da so srečni in navdušeni nad vremenom in tudi meni se malo dobro zdi, da mi iz omare še ni treba povleči zimske bunde, ampak še vseeno ne bi imela prav nič proti bolj novembrskim temperaturam. Nisem navajena praznovati svojega rojstnega dneva v kratkih rokavih in si niti ne želim, da bi to postalo tradicija. Eden od čarov jeseni so tudi nižje temperature, ki nakazujejo na to, da sneg v resnici sploh ni več tako daleč, kot se zdi zdaj.
Morda sem zato za koga čudna. Pa naj bom. Imam pač rada jesen, ki je podobna jeseni, ne pa poletnim dnem s temo ob petih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar