ponedeljek, 16. november 2015

"Vsi imamo v podstrešni sobici duše pod ključem kako skrivnost.

Ta je moja."

Vir

No, Oskarjeva. Oskar je petnajstletni fant iz Barcelone, ki rad raziskuje skrivnostne mestne ulice. Na njih najde tudi Marino. In skupaj se, čisto v Zafonovem slogu, ujameta v vrtinec srhljivih skrivnosti. 

Marine sem se lotila skoraj malo prestrašeno, čeprav si tega niti ne znam razložiti. Do Zafonovih knjig imam, odkar sem prebrala Senco vetra, neki prav poseben odnos in po eni strani se mi zdi, da me njegove knjige ne morejo razočarati. V njegovem jeziku je nekaj (zame) tako posebnega, nekaj, česar pri drugih avtorjih nisem zasledila oziroma me s svojim jezikom še zdaleč niso prepričali tako zelo kot Zafon. 

Ne vem, zakaj sem se skoraj bala, da bo v Marini drugače. Pa ni bilo. Kolikokrat sem se zalotila, da odprtih ust znova in znova prebiram iste stavke in se čudim njihovi lepoti. Navdušilo me je tudi, kako zlahka prehaja med različnimi ravnmi in sredi resnega pogovora na primer privleče anarhista na biciklu, da se ti v smehu skoraj zaleti, poglavja kasneje pa na primer petnajstletnemu otroku pripiše trde besede starejšega vzburjenega moškega, ki zaradi Oskarjeve siceršnje narave precej presenetijo.

"Narava je kot otrok, ki se igra z našimi življenji. Ko se naveliča svojih pokvarjenih igračk, jih zavrže in zamenja za druge."

Zgodba je zanimiva, hitro te potegne vase, nato pa te ne izpusti iz svojih krempljev, dokler ne obrneš zadnjega lista. V prvi vrsti gre res za Oskarja in Marino ter njuno prijateljstvo/ljubezen, a ravno to prijateljstvo in radovednost ju potegneta v srhljive skrivnosti, ob katerih se ti naježi koža. V teh elementih knjiga nekoliko spominja na Senco vetra, a slednja te elemente nadgradi do nekih čisto novih razsežnosti. A nočem se spuščati v primerjavo dveh knjig, saj gre vseeno za dva različna žanra. Marina namreč predstavlja Zafonov "odhod" iz mladinske književnosti, česar se je pri pisanju zavedal tudi sam.

"[K]mau po tistem, ko sem se lotil pisanja Marine, sem v sebi začutil gotovost, da je to moj zadnji roman te zvrsti. Globlje ko sem prodiral v pisanje, bolj je zgodba odkrivala pridih slovesa, in ko sem jo dokončal, se je vame naselil občutek, da je nekaj iz mene, nekaj, za kar še danes prav dobro ne vem, kaj je bilo, a to vsak dan znova pogrešam, za vedno ostalo v njej."

Saj veste tisto, da moraš z zabave oditi, ko je ta na vrhuncu? Sicer ostalih Zafonovih mladinskih romanov nisem brala, a vendar si drznem reči, da je storil prav to. In tudi razumem, zakaj je Marina njegova ljubljenka. Poleg tega pa razumem tudi, zakaj komu morda ne bi bila všeč. Lahko bi rekla, da je odštekana v nekoliko groznem in utesnjenem smislu. Verjamem, da si je to težko predstavljati, ampak za razumevanje bo pač treba prebrati knjigo. Ne morem namreč razložiti, brez da bi zraven razlagala še zgodbo, česar pa nočem, vsaj ne v preveliki meri. 

Veliko elementov in nians zelo lepo razloži Tomaž v svojih Kontekstih, zato se, če želite več vsebine in manj čisto osebnih občutkov, odpravite še tja.

Jaz vam za konec knjigo lahko samo najtopleje priporočim. Če vam Zafon leži, verjamem, da vam bo všeč tudi Marina. V vsej svoji nenavadnosti, mističnosti, utesnjenosti, groznosti. In lepoti. 

(In le kako naj ne bom totalno navdušena nad človekom, ki mačka v knjigi poimenuje enako kot jaz?)


Ni komentarjev:

Objavite komentar