"Božični sejmi na avstrijskem Koroškem so ful lepi, kaj pa če bi šle?" Ideja je privrela na dan nekje v drugi polovici novembra na rojstnodnevnem druženju in hitro smo se strinjale, da bi bilo fino, če bi šle res. Pa da nismo šle tja, kamor rinejo vsi, smo se odločile za Vrbo ob Vrbskem jezeru. V Celovcu je pač Ikea, tako da je veliko več možnosti, da te bo še kdaj zaneslo tja, kot da boš nekega lepega dne pristal v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Pa še na jezeru plavajoči adventni venec in jaslice se slišijo zelo obetavno.
Mestece nas je precej prevzelo. Iz njegovega simpatičnega koroškega sloga nekoliko sekajo samo neštete italijanske restavracije. Schlosshotel je verjetno najbolj fotografirana stavba v mestu in ni težko videti, zakaj.
Nekoliko drugače postane, ko se stemni in zasije v vsem svojem sijaju. Oziroma lučkah. Beseda kičasto se ponuja kar sama od sebe. Sploh ker v živo vse skupaj še ves čas žmrka.
Tudi o plavajočem adventnem venčku, ki se sliši tako super, bi se dalo reči kakšno. Na primer, da ti, ko ga vidiš podnevi, neprižganega, najprej pade na pamet beseda bizarno - vsaj nam, ki smo si ga očitno predstavljale drugače. Ne vem, morda nekoliko bolj "živega"? Ko je bil prižgan, se je podoba malo izboljšala, kaj dosti pa vseeno ne. Jaslice so jo odnesle precej bolje, saj so bile prav simpatične.
Razgled na hribe je bil krasen. Ne morem si pomagati, pogled mi je kar sam od sebe uhajal v višave. Najbolj vsega pa so nas navdušili "odprti žari" (poimenovanje je prispeval Uroš), v katerih je gorel ogenj, po celem mestu. Marsikje so bile okoli še klopi ali stoli. Enega smo si kar nekoliko prilastile in ga pridno uporabljale za svojo pečko, da smo v avtomobilu na poti domov ugotavljale, da smo prav prijetno prekajene.
Na splošno nas je Vrba sama navdušila precej bolj kot božični sejem. Saj ne rečem, okrasitev je bila simpatična (čeprav vsaj v primeru Schlosshotela precej kičasta), kuhano vino je bilo dobro (veliko boljše kot v Ljubljani), čeprav rdečega kuhanega vina načeloma sploh ne pijem, promenada lepo urejena, ogenj na vsakem vogalu pa je bil sploh zmagovalen - prav nič se ne bi branile tega tudi pri nas.
Ponudba na stojnicah pa je bila na žalost bolj ali manj dolgočasna. Niti običajnega kiča, ki ga že pet let prodajajo na stojnicah v Ljubljani in ki prav paše k božičnemu vzdušju, ni bilo. No, razen milijon angelčkov. In nekaj mila. Sicer pa kristali, žičnati motorji, čarobni flomastri, vzglavniki in podobna navlaka, za katero res ne vem, kaj bi z njo počela (kapo lahko vsaj daš na glavo). Nekaj (zelo) malega marmelad, žganja in mesnih izdelkov. In to je to.
A ne razumite me narobe. Ne pravim, da se nismo imele dobro. Seveda smo se imele. Imaš se pač tako, kot si narediš. In me smo si naredile fajn. Ker smo se s tem namenom pač odpravile. Vemo pa, da bomo prihodnje leto vseeno izberale kakšno drugo mesto. Mene precej vleče v Zagreb.
Še pred tem pa še letos v Kranj. Ker imajo čez ulice napete Prešernove verze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar