Sprva je bil sicer plan, da nas bo šest, pa se je že včeraj ta cifra zmanjšala za eno, danes pa še za dodatni dve. Ampak kljub temu da smo bile "samo" tri, smo se odločile, da se bomo imele super. In smo se tega tudi držale.
Sprva je bil tudi plan, da gremo tudi še na kakšnega od sosednjih kucljev, v najboljšem primeru na štiri (vse skupaj). Pa se tudi to ni izšlo, ampak smo se vseeno odločile, da se bomo imele super. In smo se tega ponovno tudi držale.
Budilka je bila tokrat ob nekoliko bolj prijaznih šest petinštirideset. Sicer se mi še vedno ni uspelo naspati, ampak če te pričakuje lep dan v hribih, se nekako že zbrcaš iz postelje. Pogled skozi okno sicer ni bil najbolj obetaven, ker je bilo zunaj sivo, ampak že pogled na spletno kamero na Soriški planini je narisal sonce na ekran. Kot je že kar v navadi, je bila izstopna postaja Lesce - Bled. Od tam proti Soriški planini, vmes je na šipo padlo par kapljic, ravno toliko, da jo je malo zapackalo, ampak to pač ni težava.
Na Soriški planini pa v gojzarje in pogumno v breg proti Možicu, veliko lažje kot pred mesecem in pol. Makaroni en dan prej so res super zadeva. No, pa tudi malo več kondicije ne škodi. Stezica je v kopnem prav krasna.
In kako hitro mine pot, ko je hoja lažja! Kar naenkrat se znajdeš med celim kupom bunkerjev, ki jih prejšnjič sploh nisi videl. Pa ne toliko zato, ker nisi imel časa, da bi gledal okoli sebe, ker si se preveč ukvarjal sam s sabo, kot zato, ker so bili takrat pod snegom. In če se v bunker da zlesti, seveda to tudi narediš.
Od tod do vrha Možica ni več daleč. Na vrhu se nismo zadržale toliko časa, ker je začelo najprej rositi, nato pa vedno bolj deževati. Tako smo se raje pobrale z vrha in se zatekle v bližnji bunker, v katerem smo želele počakati, da se zlije. Pa seveda smo ga tudi dodobra raziskale in pofotkale razglede skozi okna.
Ko se je dež umiril, smo zlezle ven, da bomo nadaljevale pot. Pa smo naredile samo nekaj korakov, se obrnile in šle spet pod streho. In ko se je dež spet nekoliko umiril, smo sklenile, da je bilo dovolj osvajanja vrhov za en dan, saj obrat za 360 stopinj med gledanjem v nebo ni ravno obetal sonca do konca dneva. No, ko smo se odpravile, se je pa najhujše v bistvu šele začelo - na nas se je usulo babje pšeno. In ko napišem usulo, resnično mislim usulo. Tako smo pohitele samo do bližnje kasarne, kjer smo spet malo vedrile in ugotavljale, da sončna celica na bajti danes ni imela ravno veliko dela.
Spet smo se prepustile čakanju, še malo pokramljale in se posmejale, pojedle eno čokolado, ko je bilo najhuje mimo, pa spet krenile proti izhodišču. Skoraj pri izhodišču smo se samo še enkrat ustavile, da smo opravile obvezen poskok. Z nekaj ponovitvami, da smo bile vsaj vse naenkrat v luftu.
Na izhodišču smo se pred blagajno, ki ni delovala, še spravile iz mokrih cunj in se preoblekle v suhe. Ker smo bile lačne in smo si jo konec koncev tudi zaslužile, smo se odpravile še na pico. In potem na obvezno kavo. Na koncu pa vsaka na svoj konec, še vedno vse nasmejane. In z obljubo, da kmalu spet kam gremo. In takrat scopramo lepše vreme.
Ni komentarjev:
Objavite komentar