Vikend z veliko klanci, babjim žurom in nedeljsko službo

In posledično totalno izžetostjo. To je že par stopenj nad tisto prijetno utrujenostjo, ko prideš domov, stopiš izpod tuša in se brez slabe vesti počiš na kavč. In zakaj potem zdaj še ne spim, ampak raje pišem tole? Ker hočem. Ker so spomini še sveži. In ker je jutri spet en tak natrpan dan, ko se mi bo zvečer najbrž dalo še manj. In potem je že torek. In že zdavnaj nove zgodbe, dogodivščine preteklega vikenda pa bi ostale samo v moji glavi. In glavah tistih, ki so dogodke doživljali z mano. Pa saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, ampak kot sem že napisala. Ker hočem.

Začelo se je že v petek. Ob dvanajst petdeset na vlak, v Iglu v Lescah, zapravljat dohodnino, ki je še nisem dobila. Pa še par trgovin, kava, hitro okrepčilo in prvi vikendaški tek. In če greš od doma teč z mojo mami, ki živi na takem mestu, da imaš klanec, kamorkoli pogledaš (dol ali gor - nima veze, kjer greš gor, moraš potem tudi dol in kontra), pač ne tečeš po ravnem. In nekaj časa tečeš v klanec. Potem ne tečeš več, ker ne gre. In hodiš. In gledaš, kako se mami počasi oddaljuje. In potem spet približuje, ker je že obrnila. In potem spet malo tečeš. In si vesel, ko gre še malo po klancu dol. Ampak tudi ta klanec dol se obrne nazaj v klanec gor. Zaključiš vseeno na dol. Potem je kmalu že večer, vmes še eni najboljših makaronov, kar si jih jedel v zadnjem času, in ob pol enajstih se nekako na silo odtrgaš od knjige, saj te preganja misel, da bo zjutraj zvonila budilka ob nečloveški uri, ki ima na začetku še petko. Sicer gre že bolj proti šestki, ampak začne se s petko. In petinštirideset. Zaspiš seveda šele okoli polnoči, ker nisi navajen hodit spat tako zgodaj.

Zjutraj zajtrk, med katerim se postopno zbujaš. V bistvu si vesel, da ni treba dat takoj na noge gojzarjev, saj te najprej čaka še ura in pol vožnje z vmesnim presedanjem.

Prvi uau spraviš iz sebe na tisoč sto nekaj višinskih metrih, na vrhu Predela, ko se ti odpre res krasen razgled. Sledi še nekaj vožnje do izhodišča v Drežniških Ravnah. Od tam naprej ne gre drugače kot peš. No, šlo bi še nekaj časa z avtom, ampak me jo mahnemo peš. V tako krasen bukov gozd, da bi lahko kar samo stal in ga občudoval. Ampak na tak način seveda ne bi nikoli prišel do vrha. Zato se trudiš gozd občudovati med hojo. In če se malo ozreš okoli sebe, vidiš še druge krasnosti. 

Ko prideš iz gozda, pač ne moreš več občudovati živo zelene barve listov, vendar to nikakor ne pomeni, da je pokrajina okoli tebe kaj manj lepa. Začnejo se odpirati razgledi na skoraj vse strani in spet bi se lahko samo ustavil in vpijal vso lepoto, ki te obdaja.

Po slabih treh urah in skoraj tisoč višincih prisopihaš do vrha in samo kakšne tri korake pred njim se postavi še razgledna pika na i. Odpre se še zadnji košček razgleda, ki je manjkal, in spet si ne moreš pomagati, da ti iz ust ne bi ušel glasen waw, ko skleneš razgledni krog. Na vrhu je seveda čista uživancija. In čisti mir. Razen tebe in tvojih dveh sopohodnic ni nikogar. Eden najboljših občutkov na svetu. Uživancija pa na žalost ne traja prav dolgo, saj se vreme začenja kuhati in tudi na uro moraš malo gledati, saj je treba biti doma pravočasno, da ujameš še večerno babjo žurko.

Če sva se tja peljali čez Predel, sva se za nazaj odločili za vožnjo čez Vršič. Ker sva se lahko, ker je po kar nekaj mesecih spet odprt. In ker sva si želeli videti veliko snega. In sva ga videli. Pa spodnja fotografija sploh ni narejena tam, kjer ga je največ. Tam bi se morali namreč ustaviti sredi ceste, tega pa nisva hoteli.

 

Doma hiter tuš, ki ga končaš (na srečo) (samo) z modrico na levi nadlahti, padec v tuš kabini se namreč lahko konča tudi huje, nato še hitra kava in že si na vlaku proti Ljubljani, še vedno prežet z vsemi lepimi dogodivščinami tistega dne in zavedajoč se, da odhajaš v čisto drugačen, hrupen svet. In ta svet postane še nekajkrat bolj hrupen, ko se med sedenjem v predzadnjem nadstropju Nebotičnika iz najvišjega nadstropja zasliši neko dretje, ki naj bi bilo karaoke. Veliko bolj hrupno praznovanje rojstnega dneva, kot je bilo naše. In veliko bolj pomanjkljivo oblečeno in z bistveno višjimi petami. Domov prideš ob enih naslednji dan in pred sabo vidiš samo še posteljo. Idealno bi bilo, da bi lahko zjutraj potegnil še v dopoldne, ampak tokrat ne gre.

Budilka sicer ob v primeru "normalnih" okoliščin čisto prijaznih osmih, ampak dva aktivna dneva, od tega eden zelo, v kombinaciji z dvema nočema s premalo in preslabim spanjem pač niso "normalne" okoliščine. Nekako se zbrcaš iz postelje, poješ umešana jajca brez kruha, ker prepozno ugotoviš, da ga ni, in pičiš na tretji gozdni tek okoli Ajdovščine. In tudi tam ne tečeš po ravnem. V bistvu se kar hitro teren pred tabo postavi pokonci in prvo polovico poti spet grizeš v breg - kot da nisi tega počel že zadnja dva dni. Malo pokolneš, ampak se vseeno ne ustaviš, in šestindvajset minut in nekaj malega sekund po začetku prideš v cilj. Utrujen, ampak nasmejan.

Ko prideš domov, ugotoviš, da imaš samo še dobro uro do odhoda v službo. Kuhati se ti ne da in odločiš se, da ti bo kosilo v obliki dveh sirovih štručk skuhala kar pekarna na poti v službo. Tako si privoščiš hiter tuš, tokrat brez padca, petnajst vdihov in en izdih manj in že si na poti v službo. Seveda se kot zanalašč ravno takrat na na polno zlije in ti malo premoči sicer nepremočljive salomonke. Oddelaš tistih nekaj nedeljskih ur, na avtobusu do konca prebereš knjigo, prideš domov in najraje bi padel v posteljo. Ampak blog čaka. In dočaka.

In tudi spanje čaka. In bo dočakalo.